Lainščkov Buda oz. Jadrnica

Feri Lainšček: Jadrnica

* če že, ocena 8/10.....

Letos je Feri Lainšček (1959) prejel Prešernovo nagrado in ob tej priložnosti sem si ogledala njegov dokumentarni portret. Je nekaj posebnega, izrazit prekmurski umetnik, precej "ljudski", njegovi teksti so "prijetno berljivi", tudi pesmi lahkotno všečne in pogosto uporabljene celo v popevkah. Zanimivo se mi zdi, da se loteva popisovanja svojega otroštva z Jungovo aktivno imaginacijo, s katero naj bi  razkrival potlačene spomine praktično od rojstva dalje!, itak pa so njegove "avtobiografije" potem preplet teh aktivno umišljenih spominov in fikcije. No, tole Jadrnico sem pa že nekaj časa imela v nizkem štartu na polički.

Zelo zelo skrbno dodelana zgodba in stil, seveda malo preveč za moj okus. Ena zgubljena petindvajsetletnica z odporom do sveta in prezirom vseh norm s premožno mamo in zakomplicirano družinsko zgodbo se zaljubi in še isto noč čudovito seksa s 60-letnim seveda zelo karizmatičnim in inteligentnim potepuhom, nato pa se umakne z njim od omejujočega in nerazumevajočega in zaničevanega sveta v neko opuščeno tovarniško cono, kjer se živi "po občutku za veter". Na koncu mama tega tipa podkupi z gnarjem, da zapusti hčerko - seveda pa se kljub tej grabežljivosti  tatinskega klateža ne zapre popolnoma možna interpretacija, da ji je s tem naredil požrtvovalno uslugo iz ćiste ljubezni in skrbi in ga pri tem globoko boli srce, k'ne. In še bolj na koncu pride do zbližanja z mamo, ki je podobno osamljena kot ta punca, edino bolj sprijaznjena s svojo samoto, in še bolj na koncu ji mama pove, kako je oče naredil samomor par mesecev po slovenski osamosvojitvi - bil je Srb, ki je protiobveščevalsko sodeloval z JLA, in prav verjetno ga je oblastem naznanil slovensko-zavedni in denacionalizacije-upravičeni ded, ki zeta kot Balkanca in komunista itak ni prenašal. Tale tanka knjižica se sicer začne s spomini petletne deklice iz vojne 1991, ko sta z očetom opazovala prelet jugoslovanskih letal - izkaže se, da je oče dejansko stiskal pesti za bombardiranje in je bila intuitivna jeza petletnega otroka na očeta takrat popolnoma upravičena. Ja, vse to se pove na 146 straneh, in to precej gladko, in to je morda najbolj osupljivi del knjige.

Vsi ti liki so sicer zanimivi, v tej drobni knjigi pa seveda ne zelo globoki, sama zgodba pa precej neprepričljiva - pa saj prepričljivost najbrž niti ni bila namen. Poleg mame, te mlade ženske Nane (Ane), Bude  (ki ga Nana klice Jadrnica) je tu se en klatež Jopi z namišljenim likom Kanglerjem (ki naj bi ga Jopi menda ubil), zanimiva je tudi Budina mama... so pa kar mojstrske vse te psihološke zasnove zelo različnih oseb v tej kratki zgodbi, če pisatelj le ne bi bil tako zelo pretiraval z njihovo izjemnostjo in ekstremnostjo. Potepuh je mega inteligenten in pronicljiv, Nana je mega idealistična in iskrena, itd. Zanimivo mi je tudi to, da se zadeva nekako mirno in morda celo optimistično konča: odkrit pogovor in razkritje zamolčane družinske drame je vsekakor obetavno za popolnoma odprto prihodnost, izgubo ljubezenskih iluzij pa se zdi, da punca kar dobro prenaša. 

Zelo verjetno je bilo pri snovanju zgodbe tudi kar nekaj "aktivne imaginacije" pisatelja, ki se kar ponuja za persono tega izjemnega brezdomca: v času objave je bil star ravno prav nekje sredi 50-ih in njegova samopodoba se gotovo precej dobro sklada s tem Budo. Ta "avto-imaginacija" v primeru tele zgodbe se mi zdi celo precej bolj verjetna, upravičena in relevantna kot predstave o lastnem rojstvu, haha. Zgodba sicer ni pisana v prvi osebi, vsekakor pa je zajeta z vidika kompleksne in iztirjene petindvajsetletnice (zataknjene na nivoju starejše najstnice) in žal ne z vidika tega ekscentričnega 60-letnika (za katerega pa ne pozabi poudariti, da zgleda bolj 50, pa tudi, da je diplomiral, hehe) - za postavljati se v vlogo mlade ženske pa je potrebno kar nekaj neupravičene pisateljske ambicije in poguma in domišljavosti, pa če je končni rezultat še tako posrečen. 

Lainšček piše lepo in gladko, v moderno preprostih stavkih, se trudi kovati lepe prispodobe (npr: edini oblaček, ki je zašel na nebo), se trudi z avtentičnim slangom potepuhov in tudi izrazoslovjem ene nihilistične mladenke. Zgodbo zastavi skrbno, nikakor ne pišmeuharsko. Zelo opazen mi je bil prevladajoči stil pisanja dvogovorov, ki premi govor v drugi polovici stavka zalije s faktičnim opisom, kar zaradi pogostosti in ponavljajoče stalne stukture deluje malce šablonsko (npr: Do zemljic pa še nisva prišla, si obriše roke ob hlače in se napoti po pločniku). Sicer pa ja, bi kdaj se kaj prebrala od Lainščka, morda njegove umišljene "avtobiografije".

Feri Lainšček: Jadrnica; Mladinska knjiga, 2011, zbirka Nova slovenska knjiga; ISBN: 978-961-01-1600-4; 146 strani.