Rožančev sentimentalizem
Marjan Rožanc: Sentimentalni časi
* če že, ocena 8/10.....
Sentimentalni časi so Rožančeva sklepna avtobiografska pripoved, ki kronološko zaključi nabor avtobiografskih romanov Pravljica, Ljubezen, Metulj, Hododelci - in to v smislu "konec dober, vse dobro", tako piše na zavihku. V enostranskem predgovoru avtor napiše, "da pisatelj za pripoved nima drugega kot lastno življenje", in da "poskuša vdreti v globino človeške duše, zato gorje, če dela brezskrbno".
A avtobiografija to zame ni, je pa napleteno najbrž iz resničnega in iz resničnih morastih strahov. Zgodba govori o pisatelju Tomažu Pesku, ki ima ženo rizično nosečo, tako da od prve do zadnje strani trepetamo, ali bo končno enkrat srečno donosila, in tokrat naj bi bila zadnja sansa, Tomaž pa ima itak slutnjo, da tudi tokrat ne bo uspelo. Vmes se zapleta s sodelavci pri ustanavljanju nove revije, ki je politično sporna za oblast. Novačijo ga za vohunjenje med emigracijo, ima dobrega mladostnega prijatelja visoko v policijskih krogih, s katerim sta si hkrati tudi sovražna. Preganja ga senca zapora iz vojske, hkrati pa se odpira politični proces zaradi člankov, ki jih je objavil v Italiji. Najspornejši citati teh člankov so zapisani v pogovoru s preiskovalnim sodnikom. Zadnji mesec nosečnosti ga pokličejo na orožne vaje in tam je prisiljen imeti govor ob Titovem rojstnem dnevu in ta govor je dobesedno naveden na več straneh, gre za rahlo neobičajen govor, ki je manj kičast od klasik, pa še vedno precej nabuhel, vsaj z današnje perspektive. Potem pa ne more zdržati negotovosti in pobegne domov, v stanovanju se razplete drama z njegovim prijateljem iz visokih policijskih krogov, njemu pa uspe priti v porodnišnico, kjer pa žena rojeva mrtvega otroka.
Kaj je res? Res je bil med služenjem vojaščine zaprt. Res je bil (pogojno) obsojen zaradi članka objavljenega v Trstu 1968. Res sta se z ženo poročila 1960, bioloških otrok nista imela, posvojena hčerka pa je bila rojena 1972. Res je bil član uredniškega odbora Problemov 1969-70 (še prej pa Perspektiv, Odra 57, pa še kaj...). In ja, pa še kaj je zagotovo resnično doživetega. Imena niso prava. Ne razumem, zakaj to opredeljujejo kot avtobiografijo.
Zadeva je kratka. Napisana je popolnoma drugace kot Ljubezen, prevladujejo dialogi, veliko citatov raznih tekstov (govor o Titu, problematični članek, dopisovanja med prijatelji), ves čas se nekaj dogaja in to hitro in dinamično, čustva niso naivna in gre za zavedanje neke tujosti tudi med sicer ljubečima zakoncema, npr. Razočaranja in cinizem med prijatelji in zavezniki. Iz vseh odnosov veje "osamljenost", o kateri govori že v predgovoru, tam jo imenuje celo smrtna osamljenost. In kaj je ta "konec dober, vse dobro" iz zavitka?! A je dobro pač to, da v resnici ni bilo tako?! Ali pa, ker sta posvojila hčerko, ki sta jo zagotovo ljubila? V predgovoru avtor sicer napiše, da je dobro te knjižice vsaj to, da s tem zaključuje svoj pisateljski ciklus... Na zavitku pa je delo ocenjeno kot "čist, jasen, poln dogodek Rožančevega in slovenskega pisateljstva..." No, z Ljubeznijo se ne more primerjati ne po stilu ne po sporočilnosti. A čeprav mi ni tako ležalo kot branje, pa so me zadnji stavki kar prikovali v svoji presunjenosti. "...sadno drevje v vrtu je prav osladno cvetelo in vrabci so v njem vreščali kot obsedeni... začel sem pregibati ustnice in moliti, pravzaprav prositi za milost - ne seveda Boga, ampak to neusmiljeno slepoto." Na več mestih je izpostavljeno njegovo neverovanje, posmehuje se tudi duhovnikom, ki jim vernice na vojaške vaje nosijo pečene piške, ki jih požrešno in zadovoljno glodajo. A v najtežjih trenutkih prosi za milost pač to, kar čuti nad sabo: neusmiljeno svetlobo... Gre za sentimentalne čase, ker so bili tako težki in kruti, a sentimentalnost je možna in v resnici se je precej bolje obrnilo, in Rožančeva dobrotljivost in spravljivost ni bila zaman.
Marjan Rožanc: Sentimentalni ćasi; Cankarjeva založba, 1985 (prva izdaja); COBISS.SI-ID - 1528328; 134 strani.
Komentarji
Objavite komentar