Marka Zorka Kampf

 

Marko Zorko: Mein Kampf

* če že, ocena 7/10.....

Marko Zorko (1944-2008) je bil novinar in slovit kolumnist. Nekoč sem zelo rada brala njegove kolumne v Sobotni in Mladini, in tale knjiga je menda tudi naperberkovana iz objavljenih krajših tekstov. Ampak moram priznati, da mi je bilo precej boljš brat njegove domislice po tedenskih kapljicah, ki so bile lepo zaokrožene, vsaka s svojim repom in glavo, vsaj malo vedno vezane na kakšno aktualno dogajanje, povezano z njegovim modrovanjem s kakšnimi nenavadnimi asociacijami... V tej knjigi pa je vse malce nametano, začne se z rojstvom prvega otroka (in ob praznovanju se zaljubi v drugo žensko), konča se z metanjem zvezkov v Dravo ob presenetljivo opravljeni maturi, vmes pa o študentovanju v Ljubljani pretežno v povezavi spominov na popivanje z mariborskimi sošolci, razni ganljivi (sploh njemu) utrinki z otroki, najzgodnejši spomini iz Svečine, itd itd itd, brez jasnega reda in brez neke smiselne povezave. Sicer pa polno dovtipov, internih in splošnih for, čisto vse je najbrz razumel samo on in udeleženci posameznih prigod, vsekakor duhovit, se spušča v opazovanje in analiziranje kakšnih podrobnosti, zato pa mu včasih morda umanjka širša slika, trosenje spominov in prepletenih asociacij na družino, prijateljevanja, predvsem pa na intenzivna pijančevanja in celo izpiranja želodcev na urgenci zaradi eksperimentiranja z raznimi tabletami, veliko zgodnjih literarnih aktivnosti ter kulturnega mladinskega aktivizma kot da s poglavitnim ciljem pajdašenja, vse pa zvrhano polno zmrdovanja ter nadmudrivanja sistema (šola, država, služba) - z neko nostalgijo in hkratnim posmehovanjem. In čeprav mu je pametovanje drugih šlo na živce, je kar nekaj tega prikrito izvajal med lastnimi vrsticami.

Hja, kaj rečt po prebranem Zorkovem Kampfu? Bil je luciden in spreten pri prelivanju teh vrvžev asociacij v besede - čeprav piše rahlo pišmeuharsko. Bil je nenavaden in imel nenavadne prijatelje in nenavadno življenje. Veliko enih njegovih pajdašev je naredilo samomor, konec koncev tudi en ded in oče, že stari starši so bili ločeni, njegovi starši tudi, živel je v devetih "skupnih gospodinjstvih" oz partnerskih zvezah, od tega dve z otroki - skratka, kar veliko "modrosti" se mu je nabralo. Kot velike dragocenosti navaja razne stavke svojih otrok iz najzgodnejšega obdobja, pa kakšne svoje ali tuje obešenjaške ali celo pijanske izjave, ki so in banalne in "modre" hkrati, jih pa v teh tekstih rešuje pozabe, oziroma celo poveličuje kot izredno pronicljive. Opažam pa žal tudi nekaj, česar prej v posameznih kolumnah nisem: precej pasivno-agresivnega samozadovoljstva in hvalisanja. Imel je najbrž težko mladost, tako izrazito štrleč iz sistema, ločena mama ga je postavila pred koncem gimnazije na cesto in je imel veliko srečo, da se mu je vse še kar nekako izteklo, ne da bi ga pretirano obtesalo ali zlomilo. Uspelo mu je že v času življenja postati legenda, in to upravičeno.

Tale izdaje je prva, v njej je kar nekaj nepravilnih vejic ali presledkov, na zavihku je par stavkov Zorana Predina. Verjetno je škoda, da si nisem priskrbela deset let starejše verzije iz 2011 s spremno besedo Mladena Dolarja. 

 

Marko Zorko: Mein Kampf; Založba Obzorja, 2001 (prva izdaja); ISBN  961-230-216-2; 268 strani.

vir: Oče Karel je bil po poklicu ravnatelj, mati Nada pa slavistka, zaradi pedagoske sluzbe starsev so se večkrat selili. Po mariborski Drugi gimnaziji se je vpisal na AGRFT dramaturgijo, a je za vselej ostal absolvent. Sprva je delal kot knjižničar na SAZU, kasneje kot novinar na Radiu Slovenija, najbolj prepoznavni sta bili njegova rubrika Točno opoldne in satirična oddaja Stergo ergo na Valu 202. Tako kot je na radiu na humoren način komentiral aktualno dogajanje, je to počel tudi v pisani besedi. Pisal je kolumne za Sobotno prilogo Dela, Večerovo prilogo 7D in za Mladino. Pod psevdonimom Gerta Kuper je objavljal v Komunistu. Tudi ko je za Razglede v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pisal Skrivni dnevnik dr. Janeza Drnovška, se pod zapisi ni podpisoval s svojim imenom - Janez Drnovšek je bil brat njegove partnerke, kasnejše žene Helene Drnovšek (1956). Z družino je zaradi soprogine diplomatske službe nekaj časa živel v Avstraliji in na Irskem. Imel je dva otroka iz drugega zakona (Spela cca 1987, Filip cca 1992), iz prvega pa Andraza (cca 1970).

2001 je izdal svojo prvo knjigo, ki jo je naslovil Mein Kampf. Gre za avtobiografijo, v kateri so zbrane kolumne za 7D. Šest let kasneje je izdal še drugo knjižno delo, kuharsko knjigo, ki to pravzaprav ni - Knjiga mrtvih je zbirka receptov, ki jih je prepletel z zgodbami in anekdotami. Želel je, da ljudje razmislijo, preden zaužijejo drugo živo bitje, in da se zavedajo, kaj jedo. 

Bil je široko razgledan, domiseln in duhovit, sicer pa je veljal za uživača in svobodnjaka. Z ženo in dvema otrokoma je, z izjemo let v tujini, živel v Dolskem pri Ljubljani. V letu pred smrtjo se je lotil še pisanja bloga, ki ga je poimenoval Erostanatos – Resnična zgodba mojega življenja. Umrl je za dolgotrajno in neozdravljivo boleznijo pljuč.

Leto po njegovi smrti je njegova mati in pisateljica Nada Kranjc izdala življenjepis, ki nosi naslov Brez gospoda, v njem se seveda spominja tudi svojega sina. Leta 2014 so izdali še njegova zbrana dela v knjigi Zapiski Gerte Kuper in Skrivni dnevnik Janeza Drnovška.