Objave

Llosa bi bil prikriti junak

Slika
  Mario Vargas Llosa: Prikriti junak * če že, ocena 4/10..... Neprepričljivi zgodbi dveh starejših Peruancev: eden se upre izsiljevalcu, drugi pa je poročna priča bogatašu in služkinji. P reprostega pokončnega avtoprevoznika i zsiljuje kar nebiološki sin, medrazredna poroka pa zamaje družbo in dva ničvredna sinova jo nasilno izpodbijata. Osebe so  predvidljive in enodimenzionalne, pogovori okorno leseni, stavki preprosti in prozaični... Celotna zgodba se limonadasto razrašča do ljubic, policajevih brantrancev, vedeževalk, najstnika z duhovnimi halucinacijami... Vsi liki so strašno slikoviti in vse se super poklapa in na koncu "slučajno" glavni liki odletijo z istim letalom na počitnice, s tem se zgodba srečno in čudovito izteče. Vse skupaj je zastavljeno predvsem kot neka lahkotna kompleksna izumetničena kriminalka , ob tem pa natroseno neverjetno veliko neumnosti, prozaičnosti, cenenosti. Daleč najbolj zanimive so bile halucinacije najstnika, ki se mu je prikazoval morda hud...

Samo drevesa imajo korenine

Slika
  Juan Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine * če že, ocena 9/10..... Soseska istrskih emigrantov v argentinskem pristanišču med obema vojnama, pestre posamezne življenjske zgodbe, ki se s časovne in krajevne daljave razraščajo v legende.   P oganjanje korenin brez sekanja prejšnjih, vsi so zviti, podjetni, skromni, pridni.   Izstopajo deček (nakazan kot vir pripovedovanja, je zelo obroben, sebi pač nič posebej zanimiv), nenavaden praded, pa pritlikavec, ki je razveseljeval starše v pismih z izmišljeno ustvarjeno družino in celo nenadno je zrasel, pa ena gospa, ki se je selila od enega do drugega moža skoraj čisto legalno in skoraj pobasala cel kup dediščin, pa kako si je soseska prizadevala s pismi in protesti pridobiti svojo ambulanto "za vse bolezni"... Izvorna domovina je daleč, ideja o obisku ves čas prisotna, a meglena. Življenje in dom je "ta hip" pač tu. Lepo, pretanjeno, duhovito, nepodcenjujoče, branje mi je bilo kar zahtevno in nikakor ne gladko. Sti...

Kako je postal Irvin Yalom

Slika
Irvin D. Yalom: Kako sem postal, kar sem. Psihiatrovi spomini * če že, ocena 1/10..... Izjemno uspešen avtor številnih psihoterapevtskih uspešnic,  profesor na Standfordu, se tu  namesto poučnim ganljivim zgodbicam svojih klientov posveča predvsem svojim spominom, še  vedno pa je zelo pedagoški in pokroviteljski.  Bere se gladko, a stil je prozaičen, tehnično-obrtniški, eno samo lažnoskromno amerikansko duhovičenje .  Cca 40 kratkih poglavij, za uvod kakšen dogodek iz sedanjosti, ki ga poveže na pripovedovanje o svoji preteklosti od zgodnjega otroštva dalje, in ta poglavja so kronološko urejena glede na spomine - to izpade krneki, kot da se mu ravno v pravem zaporedju spontano asociirajo spomini. Morda je za njim preveč uspešna kariera in polno samozadovljstva (prav gotovo upravičenega, a vseeno), pa se mu zdi potem primerno krancljati svoje uvode v posamezen spomin s svojimi bonsaji in malenkostnimi pogovori s prijatelji.  Spomini iz preteklosti so sicer b...

Carlo Levi se ni kot Kristus ustavil v Eboliju

Slika
Carlo Levi: Kristus se je ustavil v Eboliju * če že, ocena 9/10..... Opis enoletne konfinacije na skrajnem jugu Italije bogu za hrbtom sredi 1930-ih, z neko mešanico čudenja, zaprepaščenosti, naklonjenosti in pravljične nostalgije do tistih čudnih ljudi in krajev. Ljudje so političnega izgnanca sprejeli odprtih rok in src, za fašizem jim ni bilo mar, oboževali so ga kot neuradnega zdravnika, slikarja in polboga iz drugega sveta. Sociološko in folklorno opisuje revščino, sušo, lakoto,  navade, šege,  brezbožnost in vraževernost ter splošno zaostalost in brezizhodnost.  Posmehovanje brez zaničevanja , popolno sprejemanje in razumevanje človeške narave, vključno s topoumnostjo... Carlo Levi (1902-1975) je bil rojen v premožni judovski torinski družini. Doštudiral je medicino, posvetil pa se je slikarstvu, pisateljevanju  in politiki. Ob začetku abesinske (oz. etiopske) vojne izgnan v Aliano (v knjigi imenovan Gagliano), kot nasprotnika režima ga je fašistična Mussolinij...

Vargas o pogovoru v Katedrali

Slika
  Mario Vargas Llosa: Pogovor v Katedrali * če že, ocena 1/10..... Slučajno se po nekaj letih srečata sin bivšega perujskega ministra in njegov nekdanji šofer. Zapijeta in zapleteta se v pogovor v gostilni Katedrala. Sin poskuša ugotoviti očetovo vlogo pri političnih umorih in nasploh v nasilnem avtoritativnem režimu sredi 19. stoletja. Drugi stavek se glasi: V katerem trenutku se je zajebal Peru? A ne gre samo za Peru. Med pogovorom se razkrivajo njuni osebni zgodbi in zgodbe nekaterih drugih posameznikov. Ni jasno, kaj je dejansko izrečeno in kaj si sogovornika samo mislita ali se spominjata , medtem ko se pogovarjata o čisto drugi temi. Tako da so na gosto nastlani  nepovezani dialogi med različnimi osebami v različnih časovnih obdobjih ne samo na isti strani, ampak celo v istih odlomkih, neposredni odgovor pogosto sledi šele po iztrganih dialogih drugih oseb v drugem obdobju...  Mojstrski način zapisa o pogovoru dveh oseb iz različnih slojev, ki imata vsak svoje moti...

Veno Pilon na robu

Slika
  Veno Pilon: Na robu * če že, ocena 1/10..... Razdvojen je z okorno roko beležil, na robu dveh svetov, in življenje je ljubil do roba . Slikar in vsestranski ustvarjalec ter poznavalec umetnosti (1896-1970), otroštvo v Ajdovščini in šolanje do WWI zelo na hitro odpika, nato je bil vojak in dve leti ruski ujetnik, kjer je ustvaril veliko akvarelov. Po vrnitvi domov je bil laični pravni zastopnik in delal v družinski pekarni. Slikarstvo, ki ga je privlačilo že kot otroka, ga je gnalo v Prago, Firence, Dunaj, Pariz....  V Parizu je bil podjeten pri raznih projektih, še bolj kot slikar se je poskušal uveljaviti kot fotograf, se dokaj premožno poročil v buržuazno francosko družino, 1937 dobil sina (poimenovanega po svojem furlanskem očetu Domenicu), med vojno je bila tašča s sinom na svojem podeželskem posestvu, on pa je v Parizu kuhal ješprenj na sto načinov. Po vojni 1947 se je za poldrugo leto zadržal v Sloveniji (družina mu je to podaljšanje dopusta zelo zamerila, pravi spremn...

Gulbenkian, Mr. Five Per Cent

Slika
Jonathan Conlin: Mr. Five Per Cent * če že, ocena 1/10..... Gulbenkian (1869-1955) je bil čudaški zoprnež in pionir naftnega tajkunstva. Samo zato, ker se je skregal s sorodniki, je po smrti vse zapustil znanosti, umetnosti in filantropskim dejavnostim. Umrl je v Lizboni, kamor se je oportunistično zatekel po padcu kolaborantske francoske vlade med WWII. Zdaj mu je vse pozabljeno, posmrtno je oplemenitil svoje nagravžnosti , njegovo bogastvo koristi mnogim. Zdaj so nanj blazno ponosni Armenci, Portugalci in raznorazni štipendisti. Zgolj slučajno se je naredilo iz njegovega bogastva mnogo dobrega, in to na račun ljudi, ki jih je opeharil in onesrečil, ter poteptanih osnovnih načel. Veliko enih filozofskih vprašanj in razmislekov... Knjiga je fascinantna in se dobro bere, kot neverjetna pravljica in obrtniška srhljiva grozljivka, prav intenzivno depresivno in vsekakor kritično do bogataša in sveta. Govori o turškem genocidu nad Armenci, začetkih naftne industrije, razpadu Otomanskega ces...

Špeh na Bukowskega kruhu

Slika
  Charles Bukowski: Špeh na kruhu * če že, ocena 8/10..... Zgodnji megleni otroški spomini pa vse do konca faliranega študija v LA pred WWII.  Povsem pričakovano in znano: k ratki in preprosti stavki, brutalna neposrednost, pišmeuharski cinizem .  Agresiven oče, podrejena mama, sami problematični blizu in daleč, alkoholizem, brezposelnost  velike depresije , tekmovalno nasilje in zgodnja groba seksualnost. Zavrnjen od družbe, b iti nasilen in gobezdav klovn je bila edina možnost biti zvišeno drugačen .     Henry Chinaski je avtorjev sarkastični asocialni alter-ego.  Ni čisto jasno, kaj je avtobiografsko in kaj ne, menda precej.  Vrstniki v mladosti so ga zavračali zaradi nemškega naglasa (rojen v Nemčiji kot sin ameriškega vojaka po WWI) in ekstremnih najstniških turov, on se je držal vzvišeno zase in fural asocialnost navidezno na lastno željo.  Rad je izzival, npr tudi z relativiziranjem Hitlerja.  Knjiga se zaključi z napadom na Pearl...

Dežela pozabe in sibirski Dedek Mrak

Slika
  Sergej Lebedjev: Dežela pozabe * če že, ocena 1/10..... Slepi starec, nenavaden skrivnostni sosed na dači, postane del malodačarske družine in fantek je še pred rojstvom obsojen na njuno posebno povezavo. A otroci imajo intuicijo. Izkaže se, da je bil Dedek Mrak okruten delovodja v sibirskih gulagih .  Zelo prefrigana zgodba in spretno pisanje, poetično-pravljični stil, originalne in posrečene metafore . Četrtina knjige, ki opisuje otroštvo, se mi je zdela super, duhovita, pretanjena, inteligento infantilna - in branje prava uživancija. Ko pa je nekje na tretjini sledilo cca 30 strani opisov sanj, vse blazno simbolično in preroško in mistično, sem se vdala v diagonalno prelistavanje. Tudi ko se odrasli moški loteva razkrivanja osebne zgodovine umrlega Dedka, gre za same magične zaplete in razpletanje .  Pogosti doooolgi stavki, berljivost zapletene strukture se ponekod poskuša reševati s pomišljaji.   malodačanstvo Avtor (1981) je kot geolog prepotoval severno Rus...

Zweigov predvčerajšnji svet v mehurčku

Slika
Stefan Zweig: Včerajšnji svet * če že, ocena 1/10..... Živel je udobno in kratkovidno v priviligiranem mehurčku (1881-194 2). Popularen pisatelj iz premožne židovske družine, nostalgičen Dunajčan in Evropejec. Druži se z eminentno intelektualno smetano, potuje po vsem svetu. S tar 60 let je tole oddal dan pred samomorom v Braziliji, kjer je od daleč spremljal vojno v Evropi, svet ga je povozil .  O k rancljano dunajsko hofiranje. S ubjektiven zgodovinski pogled svoje generacijske elite  brez vsake intime.  Začne z mislijo, da ni še nobena generacija tako trpela. Prav nič osebnega, npr podrobno piše o običajnih seksualnih iniciacijah mladeničev iz boljših družin na različne načine, konkretno o sebi nič. Njegov prvi zakon je bil z ločenko z dvema otrokoma, s katero sta ljubimkala že med njenim zakonom in potem dolgo čakala na pravno možnost ločitve, vdrugo se je poročil s svojo mnogo mlajšo tajnico, s katero sta naredila samomor skupaj. Eto, refleksije na te stvari bi bi...

Zločin očeta / "očeta" Amara

Slika
  José Maria de Eça de Queirós: Zločin očeta Amara * če že, ocena 9/10..... Amaro je  kot revna sirota   postal duhovnik brez lastne izbire, a se je hitro znašel, intimnega druženja kikelj in talarjev je bil vaje n od malega. Ironično in satirično o zlizanosti Cerkve in politike, pehanju duhov ščine za posvetnimi dobrinami, manipuliranju zlasti vernic skozi osebnega spovednika, zaplankanost in malomeščanska dekadentnost klerikalne portugalske družbe sredi 19. stoletja.   Amaro hitro postane neobziren in uničujoč, zmanipulira mlado dekle, prepreči njeno napovedano poroko, ona umre na porodu, otrok pa je takoj oddan v slabe roke in ne preživi niti enega dne.  Zelo spretno in kompleksno zastavljena zgodba, močna in tekoča pripoved. Bolj kot za  realizem gre za satiro in ironijo, pa kot ciničen odmev na Pariško komuno 1871, češ da se kaj takega na Portugalskem ne more zgoditi, Portugalski odlične razmere in obvladovanje pleba s strahospoštovanjem in nevednostjo...

Kieslowski o filmskem sebi

Slika
  Kieslowski o Kieslowskem * če že, ocena 8/10..... Gre za razglabljanje  filmskega velikana,  slavnega poljskega režiserja (1941-1996),  o svoji karierni poti po poglavjih naslovljenih po svojih filmih .  Veliko razmišlja o psihologiji tako filmskih likov kot filmskih delavcev, gledalcev in naroda (Poljake pomiluje, poveličuje, zaničuje... posebej zanimiv mi je močan poljski antisemitizem tudi po WWII), čuti se priklenjenost na Poljsko bolj v slabem kot dobrem, razglablja o komunističnem sistemu in ljudeh, ki so režim vodili in tolerirali in trpeli, o umetniški in finančni svobodi, cenzuri in samocenzuri...  Deluje dokaj skromno kljub silnim uspehom, seveda pa je enostavno velikodušno modrovati in biti prizemljen potem, ko ti uspe... Pripoveduje o svojih prvih korakih v filmsko industrijo (sploh sprejemni izpit je hecen, ko je na vprašanje o množičnih komunikacijah navedel avtobuse, vlake in po premisleku še letala, komisija pa je mislila, da jih tako in...

Orwell prostovoljno na robu in na dnu

Slika
  George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu * če že, ocena 8/10..... V prvi polovici se avtor komajda preživlja kot precej neuspešen iskalec dela in kasneje pomožni delavec najnižjega ranga v pariškem hotelu in gostilni, ob tem pa se druži s takimi, ki tega ne počno prostovoljno. Brez drame opisuje bedo, utrujenost, brezupnost in brezizhodnost, pretkanost in iznajdljivost in plavanje v krutem sistemu. Potem pa se vrne v Anglijo in se kot karierni klatež potika po sistemu med prenočišči, ubožnicami, Salvation Army ipd dobrodelnimi organizacijami.  Doživeta francoska beda je bila bolj živahna in barvita, angleška pa bolj umirjena in urejeno sistemska.  Razmišlja o sistemu, ki omogoča bedno preživetje, ne pa dviga z dna , in podaja predloge za izboljšavo.  Avtor (1903-50) se je rodil kot Eric Arthur Blair v Indiji imperialističnemu uslužbencu, a otroštvo in mladost preživel v Angliji, po šolanju je opravil  pet let policijske službe v Burmi in se nato iz...

Zgodbe iz Francije

Slika
  Te že pogrešam in druge zgodbe iz Francije [antologija francoske kratke proze] * če že, ocena 7/10..... Zgodbe so vse zanimive in razen zadnje tudi gladko berljive. Večinoma pa so zelo ambiciozne ali po stilu ali po sporočilu , nekatere celo grandiozne, niti niso zelo prepoznavno francoske, prej zelo internacionalne. Spremna beseda poudarja pomanjkanje tradicije francoske kratke proze ( Pepelka francoske književnosti ), kar dokazuje že pestrost poimenovanja (contes, nouvelle, histoire, récit, textes, narrats, ...), kar pa lahko namiguje tudi na barvitost in neukalupljenost, ne pa zgolj na (analitično) zapostavljenost v primerjavi s slavnim francoskim romanom. Menda pa postaja kratka proza v zadnjem času vedno bolj priznana in to pod vplivom prevodov tujih kratkih zgodb (ha!?). Leta 1955 je že izšla ena zbirka slovenskih prevodov krajših francoskih tekstov (Potovanje po Veliki Garabaniji), v kateri pa so bili tudi izseki romanov. Avtorica spremne besede pa, zanimivo, pristavi, da ...