Zweigov predvčerajšnji svet v mehurčku

Stefan Zweig: Včerajšnji svet

* če že, ocena 1/10.....

Živel je udobno in kratkovidno v priviligiranem mehurčku (1881-1942). Popularen pisatelj iz premožne židovske družine, nostalgičen Dunajčan in Evropejec. Druži se z eminentno intelektualno smetano, potuje po vsem svetu. Star 60 let je tole oddal dan pred samomorom v Braziliji, kjer je od daleč spremljal vojno v Evropi, svet ga je povozil. Okrancljano dunajsko hofiranje. Subjektiven zgodovinski pogled svoje generacijske elite brez vsake intime. Začne z mislijo, da ni še nobena generacija tako trpela.

Prav nič osebnega, npr podrobno piše o običajnih seksualnih iniciacijah mladeničev iz boljših družin na različne načine, konkretno o sebi nič. Njegov prvi zakon je bil z ločenko z dvema otrokoma, s katero sta ljubimkala že med njenim zakonom in potem dolgo čakala na pravno možnost ločitve, vdrugo se je poročil s svojo mnogo mlajšo tajnico, s katero sta naredila samomor skupaj. Eto, refleksije na te stvari bi bile zanimive! Tako pa sem prebrala polovico, potem pa samo še diagonalno prelistala - saj je bilo še kaaaar zanimivo, veliko znanih oseb in oseben pogled na turbulentno zgodovino, nisem pa brala z veseljem, bilo je čisto preveč sprenevedanja, hofiranja, krancljanja...

Oče veleindustrijalec, starejši brat je prevzel posle, on pa študiran in sofisticiran. Stefan Zweig je pisal pesmi, drame, zgodbe, biografije, prevode in bil že rosno mlad zelo uspešen... Baje je bil v svojih kratkih ljubezenskih zgodbah zelo psihološko pronicljiv, po njih je posnetih na desetine filmov. Gledala sem nek biografski film o njem, tudi prek filma ga nisem razumela.

Amalija Maček je napisala odlično spremno besedo, ob kateri mi je kar malo odleglo ob moji očitno upravičeni kritičnosti. V svojem času je bil Zweig najbolj popularen in prevajan nemški pisatelj, zgodovina pa ga je zaradi njegovega patetičnega sloga spravila v predal, zanj je značilna "plemenita trivialnost" in mitiziranje predvčerajšnjega sveta. Vedno je iskal bližino genijalnih ljudi (Rilke, Strauss, Freud,...), morda je bil njegov največji talent prepoznavanje talenta drugih, zbiral je avtograme, avtografe, osebne dokumente in predmete umetnikov...

Srečni ljudje imajo slab spomin, a veliko spominov (Thomas Brussig). Z gostobesednostjo je zamolčeval svoje afere, polomijado prvega zakona, slab odnos z bratom, latentno homoerotičnost (ha, se mi je kar zdelo med branjem!), neangažiranost ob družbenih problemih... Se je pa dokazano zlagal glede WWI, ko v knjigi trdi, da je bil od nekdaj pacifist in kako krasno, da je bil že davno prepoznan kot nesposoben služenja, v resnici pa se je sam navdušeno prijavil in bil na lastno razočaranje kmalu odslovljen tudi od pisarniških obveznosti. Sprva je bil celo navdušen nad kultom športnih teles pri fašističnem podmladku, ni se javno zavzemal za mir, ampak je "kot polž mehkužno" v času vzpona Hitlerja potoval po svetu - kasneje se je opravičeval z zaverovanostjo v umetnost.

Pisal je kot betežen dedek z včerajšnjim jezikom. Prizanesljivo, blago, mehkužno. Imenovali so ga "Mož brez jeze", kar je naslov spremne besede Amalije Maček. Osladna prisrčnost, plitko in naivno ignoriranje problemov. Antisemitski predvojni dunajski župan npr naj sploh ne bi bil slab za Jude... Judje so zagotavljali devet desetin dunajske kulture v 19. stoletju, pravi Zweig, zato si niso mogli predstavljati, kaj jih čaka. Občudoval je Brazilijo in Argentino kot moderni mladi državi evropskega duha...

Vsaka prostovoljna smrt je skrivnost, ki jo vzame mrtvi s sabo, čeprav je verjetno še sam ne pozna (Franz Werfel). Skrbno je zorganiziral svojo smrt, npr pripravil knjige za vračilo v knjižnico, njegova 27 let mlajša žena je počakala, da je umrl, preden je vzela svoj odmerek. Pogreb je bil zvezdniški. Njegova prva žena pa je doživela visoko starost in napisala tudi spomine nanj, zagotovo manj sprenevedave od tele knjige... Na naslovnici te izdaje je Samospoznanje, avtor Fritz Schwartz-Waldegg iz 1920 - no, kakšnega samospoznavanja niti poskusov v to smer v tej knjigi vsekakor ni, morda pa je bila slika v Zweigovi bogati zbirki umetnin?

Delo je v slovenščino prevedla Angela Vode 1958, ponovna izdaja pol stoletja kasneje je bila deležna samo jezikovnega pregleda in popravkov nekaterih vsebinskih netočnosti prevoda, prevodu pa se pozna patina, ki je močnejša kot na izvirniku, zapiše Amalija Maček, ki daje slutiti, da je bila za popravke zadolžena ona in da obžaluje, da se založba ni odločila za popolnoma nov prevod. Te odločitve pa je bila gotovo vesela Alenka Puhar, ki ima na koncu tekst o prevajalki z naslovom V polmraku prevajalskega kluba, v katerem poudari, da avtor ni mogel slutiti, kaj se bo po WWII dogajalo s komunizmom v vzhodni Evropi - prevajalka je doživljala podobno sesuvanje svojega sveta kot pisec: Angela Vode je bila tudi po izpustitvi iz zaporov onemogočena, s tem prevodom pa je izrazila to, česar ni mogla povedati s svojim glasom. 

Stefan Zweig: Včerajšnji svet; Mladinska knjiga, zbirka Kondor #325, 2008; prevod Angela Vode 1958 (izvirnik Die Welt von gestern, 1942); spremna beseda Amalija Maček in Alenka Puhar; ISBN 978-961-01-0481-0; 493 strani.