Zločin očeta / "očeta" Amara
Amaro je kot revna sirota postal duhovnik brez lastne izbire, a se je hitro znašel, intimnega druženja kikelj in talarjev je bil vajen od malega. Ironično in satirično o zlizanosti Cerkve in politike, pehanju duhovščine za posvetnimi dobrinami, manipuliranju zlasti vernic skozi osebnega spovednika, zaplankanost in malomeščanska dekadentnost klerikalne portugalske družbe sredi 19. stoletja. Amaro hitro postane neobziren in uničujoč, zmanipulira mlado dekle, prepreči njeno napovedano poroko, ona umre na porodu, otrok pa je takoj oddan v slabe roke in ne preživi niti enega dne.
Zelo spretno in kompleksno zastavljena zgodba, močna in tekoča pripoved. Bolj kot za realizem gre za satiro in ironijo, pa kot ciničen odmev na Pariško komuno 1871, češ da se kaj takega na Portugalskem ne more zgoditi, Portugalski odlične razmere in obvladovanje pleba s strahospoštovanjem in nevednostjo zavida cel svet! Oče Amaro kasneje spoveduje samo še poročene ženske, to je zanj edina lekcija celotne zgodbe, in se ob tem prešerno nasmeje s svojimi duhovniškimi kolegi. Konec se mi zdi absolutno fantastično napisan!
Precej dolgi in nabuhli stavki, ki pa se ujemajo z zoprno maziljenostjo duhovščine in njihovih oboževalk. Do absurdne skrajnosti slikana izprijenost farizejske duhovščine, intenzivno krancljanje stavkov in opisnih detajlov. Sami nesimpatični liki, ozkosrčni in omejeni, pohlepni, se pehajo za udobjem, ki poleg dobre hrane vključuje tudi seks, zvišeni nad revščino in zaničujoči zlasti ženske. En preprost in dobrodušen župnik na obrobju Leirije, pa vendar popolnoma nemočen in benigen, je zgolj za bežen kontrast uveljavljeni duhovščini. Pa pragmatičen glas razuma zdravnika ateista Gouveia, a tudi on je porodnici intenzivno puščal kri, čeprav je bilo še služkinjam jasno, da ji to ne more koristiti...
Oče Amaro je neposredno kriv zločina, sploh smrti svojega sina, če je že smrt ljubice bila nepredvidljiva. Porodnica je umrla predvsem zato, ker so ji vzeli novorojenčka, oče Amaro ga je oddal dojilji, znani ustvarjalki angelčkov, pri kateri noben dojenček ne preživi... Zdi se mi škoda za odprtost romana, da je otrok umrl, čeprav ga ni (kot v prvih verzijah romana) lastnoročno umoril kar biološki oče, oče Amaro - a če bi živel, četudi kot pozabljeni revež z zabrisanim poreklom nekje v reji, bi predstavljal posmehljivo simbolno senco moralne odgovornosti brez vsakega haska.
Čeprav se mi je sprva zdelo kar preveč klišejsko antiklerikalno, pa me je branje pritegnilo od prve strani in sem vedno bolj občudovala spletenost romana, sploh kratek zaključek s premlevanjem dogodkov za nazaj je fantastičen. Avtor je kot državni upravnik pol leta preživel v Leiriji, kjer se dogaja glavnina zgodbe, veliko pa omenja tudi druge portugalske kraje in predele v Lizboni in njeni okolici, ki so mi znani, in me je to dodatno zabavalo. Prevodni jezik se mi zdi zelo tekoč in spreten, vsekakor s prepoznavnim duhom časa in prostora. Dobra in zanimiva tudi spremna beseda Majhno mesto, velik pekel.
Še tapete so bile vzhičene od navdušenja, ko je gospod župnik vstopil v sobo...
Vzgoja duhovnika v dveh korakih: najprej nasilni odvzem naravnih čustev in nato prisilni odvzem raziskovalnega duha in presoje...
Eça de Queirós (1845-1900) je bil prvih nekaj let nezakonski otrok, doštudiral pravo, bil kritičen novinar, diplomat in konzul. Roman je ostra kritika klera in intrig duhovščine in malomeščanstva, s takratnega vidika pa tudi predrzno seksualen. Isto leto je na prvo žogo podoben roman s podobnim naslovom izdal tudi Zola (Greh abbéja Moureta), tako da se je moral Queirós celo braniti očitkov plagiata. A roman je dosegel takojšen velik uspeh med kritiki in bralci, Cerkev pa ga je seveda ostro napadala in neuspešno želela preprečiti. Vsekakor preseneča, da je bila Portugalska pred 150 leti tako napredna in moderna pravna država, da je bila taka jasna in groba kritika Cerkve sploh možna - pri tem ima pomembno vlogo Brazilija kot veliko kulturno in deloma neodvisno zaledje ter precejšnja modernost in odprtost takratne s kolonizacijo financirane družbe. Prvotno je roman imel podnaslov Prizori iz verskega življenja. Po časopisnem izhajanju sta še isto leto izšli prva in druga knjižna izdaja, pet let kasneje, 1880, pa je precej spremenjena tretja in končna verzija upoštevala nekatere kritike, zlasti župnikov lastnoročni umor lastnega sina je bil opuščen. Roman velja za prvo delo portugalskega realizma, gre za avtorjevo najbolj slavno, nekoč seveda šokantno in polemično, a še danes aktualno in po vsem svetu cenjeno delo, 2002 so posneli mehiški film, 2005 pa še portugalski. Na Portugalskem sicer najbolj propagirajo Queirosovo družinsko sago Os Maias, tudi kot obvezno literaturo za srednješolce.
Komentarji
Objavite komentar