Kieslowski o filmskem sebi
Gre za razglabljanje filmskega velikana, slavnega poljskega režiserja (1941-1996), o svoji karierni poti po poglavjih naslovljenih po svojih filmih. Veliko razmišlja o psihologiji tako filmskih likov kot filmskih delavcev, gledalcev in naroda (Poljake pomiluje, poveličuje, zaničuje... posebej zanimiv mi je močan poljski antisemitizem tudi po WWII), čuti se priklenjenost na Poljsko bolj v slabem kot dobrem, razglablja o komunističnem sistemu in ljudeh, ki so režim vodili in tolerirali in trpeli, o umetniški in finančni svobodi, cenzuri in samocenzuri...
Deluje dokaj skromno kljub silnim uspehom, seveda pa je enostavno velikodušno modrovati in biti prizemljen potem, ko ti uspe... Pripoveduje o svojih prvih korakih v filmsko industrijo (sploh sprejemni izpit je hecen, ko je na vprašanje o množičnih komunikacijah navedel avtobuse, vlake in po premisleku še letala, komisija pa je mislila, da jih tako inteligentno zafrkava, ampak on res ni vedel - in tako je v tretje vendarle bil sprejet na študij....). Pa kako so sodniki pri obsodbah protestnikov vse po vrsti oproščali, kadar je bil v sodni dvorani prisoten s kamero, in kako so potem njegovo pojasnilo, zakaj dokumentarca ni mogel posneti, izrabili v obrambo režima... Pa kako je iz dokumentarcev povsem prešaltal na igrane filme zato, ker je ugotovil, da se lahko posneto uporablja proti ljudem, pa sploh ne zaradi kakšnih režimskih oporečnikov, ampak ker je nekoč snemal na neki postaji in je potem policija zaradi iskanja morilke svoje mame zasegla posnetke... Da je krasno, če nekdo vidi cel kup simbolizma v politem mleku, a zanj je to samo polito mleko... Skratka, dokaj zabavno branje.
Po posameznih filmih, kaj se kaj spomni zapletov, ljudi, zamisli, pa kako je kaj zadovoljen z izdelkom in kako je bil sprejet... V poglavju o Veronikinem dvojnem življenju, prvi mednarodni koprodukciji, najbolj na veliko filozofira, občasno se zapleta v protislovja, zagovarja se tudi sam pred sabo zaradi internacionalizacije in komercializacije. Posebno poglavje je namenjeno razmisleku o izpolnjenih ambicijah - zaveda se svoje veličine in svoje majhnosti. V poglavju Modra, Bela, Rdeča (barve francoske zastave za svobodo, enakost, bratstvo) pa je ravno sredi montaže, tukaj izpade najbolj samozavesten in zadovoljen sam s sabo in s svojim načinom dela, morda zaradi adrenalina in ker je zadeva še povsem odprta. Knjigo zaključi dvainpetdesetletnik s stavkom, da najbrž ne bo posnel nobenega filma več. In ga res ni. A smrt ga je prehitela pri izdelovanju scenarija za triologijo Nebesa, Vice, Pekel, po istem principu in z istim sodelavcem kot pri desetih božjih zapovedih v Dekalogu in Treh barvah, ko gre za jasen deklerativni simbolni naslov filmskega sklopa, izvedba naslova pa je v najboljšem primeru dvoumna, če ne kar ironično posmehljiva - no, dva filma so po teh predlogah že posneli.
Spominskim poglavjem sledi 30 strani filmografskih podatkov, na koncu pa sedemstransko poimensko kazalo omenjenih, sproti pod črto pa podrobne opombe zlasti o omenjenih posameznikih ter delovanju poljskega režima.
Bere se dobro in gladko, celo meni, ki nisem noben filmofil že na splošno in niti kaj posebej navdušena nad njegovimi slavnimi filmi, ki sem jih videla... Gre izključno samo za karierno filmografijo, njegova osebnost in življenjska filozofija se seveda dodobra razkrivata, a o osebnih prigodah izven poklica prav nič, morda trikrat omeni hčerko (npr da ji za pomembne stvari raje piše pisma kot pove ustno), ženo pa samo vtoliko, da jo ima... Jasno se čuti v stilu zapisanega, da gre za govorjenje in ne pisanje, bil je sneman, njegove besede pa pretipkane in za izvirno izdajo celo prevedene - skratka, ne gre za avtobiografijo v nobenem pomenu besede.
Knjiga naj bi bila njegov dobesedni intervju po obrokih z Danusio Stok, ki je njegove izjave (še kar spretno manipulativo brez zastavljenih vprašanj ali medklicev) uredila za to knjigo, je poljsko-angleška prevajalka, njegova osebna prijateljica in poznavalka filmske industrije, med drugim je iz poljščine prevedla njegove scenarije za francoske triologijo. Ni direktno pojasnjeno (in to mi je čudno ob vseh pikolovskih opombah in faktografskih navedbah), da je za izvirno izdajo ona tudi prevajalka izrečenega, ampak celo poudarja, da gre za njegove dobesedne izjave, čeprav je izvirnik izšel v angleščini, pogovor pa je bil v poljščini in o dobesednosti ni mogoče govoriti. Kot soavtorja ali sourednika sta navedena v mnogih svetovnih prevodih enakovredno kar oba ali pa celo samo ona, v slovenskem prevodu pač ne, kar je napačno in zavajajoče, ona je izrecno podpisana samo pod uvodno besedo, v kateri predvsem podaja sliko povojnega poljskega sistema z vidika filmskih ustvarjalcev.
Krzysztof Kieslowski: Kieslowski o Kieslowskem; založili UMco in Slovenska kinoteka, zbirka Modra Premiera #82 in Kinotečni zvezki #8, 2008; prevod Katarina Jerin (izvirnik Kieslowski on Kieslowski, 1993), uvodna beseda in urejanje Danusia Stok; ISBN 978-961-6445-92-4; 295 strani.
Komentarji
Objavite komentar