Zgodbe iz Francije
Zgodbe so vse zanimive in razen zadnje tudi gladko berljive. Večinoma pa so zelo ambiciozne ali po stilu ali po sporočilu, nekatere celo grandiozne, niti niso zelo prepoznavno francoske, prej zelo internacionalne.
Spremna beseda poudarja pomanjkanje tradicije francoske kratke proze (Pepelka francoske književnosti), kar dokazuje že pestrost poimenovanja (contes, nouvelle, histoire, récit, textes, narrats, ...), kar pa lahko namiguje tudi na barvitost in neukalupljenost, ne pa zgolj na (analitično) zapostavljenost v primerjavi s slavnim francoskim romanom. Menda pa postaja kratka proza v zadnjem času vedno bolj priznana in to pod vplivom prevodov tujih kratkih zgodb (ha!?). Leta 1955 je že izšla ena zbirka slovenskih prevodov krajših francoskih tekstov (Potovanje po Veliki Garabaniji), v kateri pa so bili tudi izseki romanov. Avtorica spremne besede pa, zanimivo, pristavi, da so tudi v tej antologiji zgodbe iztrgane iz neke celovite avtorsko zastavljene zbirke - ha, o tem pri kratkih zgodbah še nisem razmišljala in sem pričakovala, da je za nekega povprečnega laičnega bralca bistvo kratke zgodbe prav to, da stoji sama od sebe, brez potrebne kakršnekoli podpore celovite zbirke...
Štirinajst izbranih zgodb je bilo napisanih med 1960 in 2007, vsi razen enega so bili ob izboru živi in so priznani sodobni avtorji te literarne zvrsti, poznana sta mi zgolj dva: Le Clézio (in mi je tale njegova kratka zgodba bolj všeč kot do sedaj prebrani dve knjigi) in Schmitt (zelo prepoznavna izjemna ganljivost na prvo žogo tudi tukaj). Najbolj sta se me dotaknili Dogodek dneva in Te že pogrešam.
Komentarji
Objavite komentar