Orwell prostovoljno na robu in na dnu
V prvi polovici se avtor komajda preživlja kot precej neuspešen iskalec dela in kasneje pomožni delavec najnižjega ranga v pariškem hotelu in gostilni, ob tem pa se druži s takimi, ki tega ne počno prostovoljno. Brez drame opisuje bedo, utrujenost, brezupnost in brezizhodnost, pretkanost in iznajdljivost in plavanje v krutem sistemu. Potem pa se vrne v Anglijo in se kot karierni klatež potika po sistemu med prenočišči, ubožnicami, Salvation Army ipd dobrodelnimi organizacijami. Doživeta francoska beda je bila bolj živahna in barvita, angleška pa bolj umirjena in urejeno sistemska. Razmišlja o sistemu, ki omogoča bedno preživetje, ne pa dviga z dna, in podaja predloge za izboljšavo.
Avtor (1903-50) se je rodil kot Eric Arthur Blair v Indiji imperialističnemu uslužbencu, a otroštvo in mladost preživel v Angliji, po šolanju je opravil pet let policijske službe v Burmi in se nato iz obsojanja kolonijalizma in kot očiščevanje namerno lotil spoznavanja evropske revščine po vzoru Jack Londona. Tole je bila njegova prva uspešnica in pomemben temelj za nadljnje pisanje in razmišljanje, umrl je bogat in znan, večni ateist in prepričan socialist ter razvpit antitotalist. Njegovi najbolj slavni deli sta seveda Živalska farma in 1984.
V tej knjigi gre za lastne izkušnje in razkrivanje sistema, ki ljudi drži v revščini. Sebe ne postavlja pod žaromet, ne pojasni prostovoljnosti svojega iskanja osebnih izkušenj revščine, ki pa se čuti: iz Pariza bi lahko kadarkoli in tudi je odšel, v Angliji pa si je lahko po potrebi izposojal denar, da pa bi lahko živel pri starših ali prijateljih, pa ne pove - na nek način se gre prav on voyeorista revščine, o katerih sicer tudi piše. Poudarja, da je težje tistim, ki so na dnu že od nekdaj in niso vanj potonili z višjih slojev, saj bolje izobraženi in razgledani lažje prenašajo dolgčas brezdelja - do zaposlitve obrobneži skorajda ne morejo.
Knjigo zaključuje s pripisom, da gre za preprosto pripoved, ki bralcu predstavi, kaj lahko pričakuje, če se znajde brez denarja. Pa da je revščino on osebno spoznal samo površno. Nikoli več pa ne bo revežev in beračev dojemal kot pijandure ali lenobe, nikoli več ne bo pričakoval hvaležnosti za miloščino, nikoli več ne bo daroval Salvation Army, vedno bo sprejemal reklamne letake iz rok klatežev, nikoli več ne bo užival v prestižnih restavracijah.
Bere se gladko, čeprav gre za distanciran stil in gre tudi za veliko podobnih slik iste zadeve, ki sčasoma ničesar več ne dodajajo, kvečjemu utrujejo, a očitno si je tako zamislil avtor (Dickensov pristop: množica malih laži za razkrivanje velike resnice). Prevod je dober, z dlakocepskimi opombami in celovito spremno besedo. Gre za novi žurnalizem, angažirano pripovedno literarno novinarstvo. Ne gre za moraliziranje na prvo žogo, Orwell v tem svojem delu revščino detabuizira, piše pa nedepresivno, pogosto celo humorno in zvedavo - morda je še najbolj žalostno, da se v 100 letih v bistvu tole životarjenje in skoraj nemogoč dvig z dna nista spremenila prav veliko.
 |
| bivanje v revščini |
 |
| plongeur je suženj, revščina je neprijetna |
Komentarji
Objavite komentar