Prebrano

  Erich Kästner: Ko sem še majhen bil * če že, ocena 9/10..... Mojstrsko zavito o svojem otroštvu z začetka XX. stoletja v Dresdnu , začne z rodbinsko predzgodovino, konča pa z razglasitvijo mobilizacije 1914.  Piše pretanjeno, duhovito, sicer zelo preprosto in v stilu mladinske literature, a spošljivo in brez jasnega podcenjevanja.  Z nostalgijo, humorjem, a tudi globoko resnostjo .  Oče po neuspehu lastnega sedlarstva dela v tovarni kovčkov in postransko čevljari doma, mama pa se je priučila frizerstva sredi svojih trideset let. Oddajajo sobo učiteljem (kar si želi postati tudi sam) in živijo skromno, sploh v primerjavi z mnogo bogatejšimi sorodniki. Sina edinca so vsestransko podpirali in on je bil staršem v oporo in veselje , sploh mama je hodila z njim na večdnevne izlete in bila ponosna na njegovo pridnost v šoli in druge talente, on pa ji je asistiral pri friziranju, pomagal pri nakupih in gospodinjstvu. Skrbno zapeljana zgodba o odraščanju z družinskim in dr...

  Polde Bibič: Spominjarije * če že, ocena 4/10..... Legendarni slovenski dramski in filmski igralec in pedagog (1933-2012) predstavlja svoje odraščanje do vključno študija na akademiji.  Imel je zanimivo mladost v zanimivih časih, zanimive sorodnike in družbo. Oče je naredil samomor v njegovi prisotnosti, ko je imel le nekaj mesecev. Mama je bila ljubeča, živela sta večinoma pri njenih starših, imel je stike tudi z očetovimi sorodniki, bil je radoveden in radoživ otrok. Imeli so ga radi in skrbeli zanj. Bila je precej nemškogovoreče obarvana širša štajerska družina, znali so se znajti pred in med in po vojni, precej enih zanimivih likov, a nobenemu ni pogledal kaj dosti pod kožo, niti sebi ne .  Vključenih je precej osebnih fotk. Piše tekoče pripovedovalsko, čisto korektno, a brez drame niti o dramatičnih zadevah. Nič ne premleva, se ne sprašuje, brez travm. Ne samo da je pomirjen, zdi se, da se mu ni bilo niti treba nikoli pomirjati z ničemer in nikomer . Precej jasno m...

Ernest Hemingway: Pariz - premični praznik * če že, ocena 7/10..... Zbirka dvajsetih zgodb iz obdobja  1921-26 , ko je Hemingway  (1899-1961)  živel v Parizu, postopoma opušča novinarsko poročanje in se posveča pisateljevanju. Čuti se njegov sproščen in odprt duh, zvišenost nad nebistvenostmi sveta, navdušenje nad iskrenimi ljudmi, naravo, preprosto avtentično hrano in alkoholom. Živi zelo skromno  s svojo prvo ženo Hadley in sinom Jackom (1923),  zaradi pomanjkanja občasno potrpi tudi mraz in lakoto, a vseeno veliko potuje in počitnikuje, mikajo ga stave na konjskih dirkah, trudi se biti discipliniran pri pisanju in zvest samemu sebi pri iskanju svojega pisateljskega kruha . Srečuje marsikatere znamenite ljudi iz sveta literature in umetnosti, do marsikoga je tudi zelo piker. Prva tretjina mi je bila čist ok, kar zanimivo o načinu življenja tujih umetnikov v medvojnem Parizu, prijeten enostaven Hemingwayski slog, ampak vse skupaj precej mlačno. Druga tretjina ...

Javier Marías: Zaljubljenosti * če že, ocena 8/10..... Napisano z vidika sodobne mlade ženske (tehnično, a kar prepričljivo), ki redno srečuje in opazuje srečna zakonca v bistroju, kamor hodi vsak dan pred službo. Nekoč pa par neha prihajati. Sledi razjasnjevanje umora, a bolj razglabljajoča psihološka analiza kakor kriminalka. Kako težko, a nujno je sprejeti smrt ljubljenega človeka. In kako včasih samo smrt omogoči uresničitev ljubezni.   D robnjakarsko premišljanje o premišljanju in razčlenjevanje besed.  Razpredanje je občasno zelo dolgovezno, stavki pa komplicirano strukturirani. Zgodba poteka zelo počasi. Dolgi monologi, celo alternative dejansko izrečenemu ali pa potencialne izjave mrtvih. L iterarni esejistični vložki zlasti o Dumasu, Shakespearu, Balzacu ( Trije muškatirji,  Macbeth, Polkovnik Chabert ) o smrti, mrtvih in umorih, žalovanju, zaljubljenosti . Z elo pretanjeno rahločutno pisanje, brati je potrebno precej zbrano in umirjeno in se za marsikateri ...

  Herman Hesse: Stepni volk * če že, ocena 1/10..... Harry Haller je avtorjev alter ego pri petdesetih letih.  Stepni volk je samotnež, ki prenaša prekletstvo svoje razklanosti (človek - volk, individium - družba, razum - magičnost). Samoten je po svoji volji, si domišlja . Nosi breme zavoženosti in nezadovoljstva, da ni izkoristil svojih življenjskih potencialov. Razmišlja o sebi in svetu, v povod pa mu je dobrih dvajset strani dolg esej Razprava o stepnem volku, Samo za trčene!, ki pa je izven celotnega oštevičenja strani. Hesse  (1877-1962)   piše preprosto in skrajno uglajeno - kar so nekateri pripisovali zgodnji zrelosti, drugi pa njegovim omejenim razvojnim možnostim - kar se mi zdi super zabavno bizarno kontradiktorno .  Mladostna kriza identitete je sicer bolj romantična kot kriza srednjih let, a prav mladi so bili najbolj navdušeni nad njegovo sliko starajočega se samotarja (Harry Haller mi je mentalno deloval kot starec, ne pa petdesetletnik!). No, m...

Tone Peršak: Usedline * če že, ocena 9/10..... Avtor (1947) piše o svojem otroštvu in oblikovanju osebnosti, pripoveduje o nenavadnem in revnem nezakonskem dečku  v tretji osebi. Najbolj mojstrsko je prav opisovanje najzgodnejšega obdobja, ko se mu vse predvsem dozdeva, bolj kot da bi res vedel ali se spominjal, kako ju je mama zmogla preživljati kot občasna kmečka pomoč in sta se kar naprej selila od kmetije do kmetije in od vasi do vasi. Megleni spomini na igranje z lastnimi iztrebki ob robu njiv, pa poležavanje v postelji onemogle starke. Kasneje pa na trenutke malo bebavo pretiravanje o tem "dečku" in njegovih junaštvih, a precej prostodušno in iskreno o tem, kako se je moral znajti. Bere se lepo, tudi precej ponavljanja, a primerno v valovih in zaokroženo organsko pripovedovanje. Konec spet zelo mojstrski. Dogaja se nekje na Štajerskem, omenja Pesniško dolino, kraja Oblaki s cerkvijo sv. Sebastiana pa seveda ni in tudi imena oziroma priimki delujejo pogosto jasno izmišlj...

  Sigrid Nunez: Prijatelj * če že, ocena 5/10..... Pisateljici in profesorici literature umre mentor, prijatelj, bivši ljubimec, ki je storil samomor. Prevzame njegovega psa, nemško dogo. Razmišljanje o prijatelju in prijateljstvih, žalovanju, pisanju, samomorih, sebi, psih in psu . Razmišljanje pri sebi in pri terapevtu. Od težkega privajanja na psa do velike navezanosti nanj. Vmes pa precej podrobno navajanje literature in citatov na vse te teme.  Slavospev Vanity Fair je vključen že kar na naslovnico, raznorazne pohvale pa še na zadnji platnici in notranjih platnicah in še na prvem listu. Dobila je tudi cel kup nagrad, med drugim National Book Award. Branja sem se na Pavlovo pobudo lotila obotavljajoče in s skepso, pa je bilo v bistvu bolje, kot sem pričakovala in kot je delovalo po prvih klišejskih straneh. Zadovoljstvo z branjem je precej nihalo od strani do strani. Esejistični literarni vložki so se mi zdeli kar zanimivi, presenetljivo ogromno (če ne kar veliko večino) o...

Damir Zlatar Frey: Kristalni kardinal * če že, ocena 1/10..... Od težkega otroštva  do formiranja velikega plesno-gledališkega umetnika. Mama je želela deklico in ga je dolgo oblačila v roza, oče pa ga je itak želel splaviti, bil je starejši, alkoholik in brutalno pretepal zlasti mamo. Mama ga je nenadoma zapustila, njega pa so že prej za daljša obdobja prepuščali očetovi sestrični, verski fanatičarki, ki je Damirja namenila ministriranju in je gledala stran ob očitnih dokazih spolnih zlorab duhovnika.  Brez nekega silnega obtoževanja, precej vdano pripovedovanje. Poleg tega pa pogoste daljše  simbolistične scene , katerih celotno simboliko  lahko samo slutim (Pegazi, Meduze...)...  Šolanje, ples, umetnost, izobraževanje potem v Nemčiji, do trdega umetniškega kruha se je prikopal najprej v Sloveniji. Bil pa je sčasoma zelo uspešen in prodoren in postal pojem gibalno-plesnega umetniškega izražanja na Balkanu.  Nisem mogla brati kot celoto, čeprav je napisano...

Sylvia Plath: Stekleni zvon * če že, ocena 10/10..... Slavna pesnica (1932-1963), tale njena avtobiografija predstavlja  padanje v klinično depresijo in poskuse samomora pri dvajsetih. Opisuje to, kar želi pozabiti ali vsaj zamolčati, saj "j e treba vedno znova govoriti prav o tem, o čemer ne moremo govoriti ". Knjiga se začne z njenim soočanjem s plehkostjo in odtujenostjo  med enomesečno nagradno študentsko prakso v New Yorku, ob tem pa pove tudi kaj za nazaj, da pojasn i sebe v tem obodobju. Očitno je, da je zelo inteligentna in da si želi integracije s svetom tudi na notranji ravni, zunanjo do takrat dosega pravzaprav precej z lahkoto, a brez pravega zadovoljstva in zelo zelo samotarsko - in vsega tega se dobro in tenkočutno zaveda. Ob vrnitvi iz NY pa trešči v globoko depresijo. Naslov "s tekleni zvon" se nanaša na fetuse različnih starosti in različne dele teles v steklenih posodah,  ki jih je opazovala ob obisku v secirnici.  Avtorici pri osmih letih umre oč...

  Claudia Durastanti: Tujka * če že, ocena 8/10..... Pisateljica in prevajalka (1984). Hči dveh gluho nemih staršev, oba sta bila umetniška boema in neprilagojena, otrok nista vzgajala konvencionalno . Italijansko-ameriška migrantska rodbina, do šestih let je živela v New Yorku, potem pa na podeželju na italijanskem Jugu, kot odrasla se seli v Anglijo. Piše precej poetično, prikrito melanholično, en suh humor in cinizem.  Nekaj poglavij s kratkimi podpoglavji z zanimivi in pogosto intrigantskimi naslovi. Začne z opisovanjem svojega bizarnega otroštva in širše ter ožje družine in rodbinskih legend ter internega humorja, zdi se, da pri tem poetično pretirava. Konkretnih dogodkov ni veliko, vse je bolj tako posplošeno oddaljeno pripovedovanje z občasnimi nakazanimi detajli, z mešanico navdušenja in ogorčenosti nad rodbino in to glede istih vidikov . Stavki so inteligentni, globoki in prebrisani, želijo povedati stvari tudi med gostobesedičenjem, so se mi zdele kar posebene ...

  Christoph Ransmayr: Atlas rahločutnega moškega * če že, ocena 1/10..... Priznanemu sodobnemu avstrijskemu pisatelju (1954) so pisateljski uspehi omogočili intenzivno potovanje in življenje po vsem svetu.  Sedemdeset kratkih poglavij z najrazličnejših koncev sveta, vedno kaj izjemnega z vidika dogodka, psihologije, zgodovine, narave ali geografije, in čeprav pogosto  natrese zraven cel kup lokalnih izrazov ali podatkov, npr o bikoborbi ali o nekem kometu, p a je poanta vedno predvsem poetičen in filozofski razmislek opazek o ljudeh, posameznikih ali pa o kakšnem detajlu. V Sloveniji ni bil, ali pa je bil, a se ga ni nič dovolj dotaknilo. Pojavlja se na najbolj znanih, odročnih ali nenavadnih krajih po svetu, pogosto je deležen kakšnih posebnih povabil in privilegijev, osebnih stikov, ljudi vse po vrsti prikazuje vdane, večinoma mirne in dobre. Vsaka zgodba je zelo omejena na ozek časovni in lokalni okvir, včasih s kratkim povzetkom zgodovine kraja. On sam pa  kot ...

  Forrest Carter: Pot otroštva Malega drevesca * če že, ocena 0/10..... Gre za prevarantsko lažno avtobiografijo : zgodba o petletnem fantu, ki ga po smrti mame vzgajata indijanska stara starša in ga naučita spoštovati in ljubiti naravo ter vse druge poduhovljenosti.  Asa Earl Carter (1925-1979) je tole izdal pod psevdonimom,  tip pa je bil aktiven član KKK, zagrizen segregacionist, goreč in spreten govornik in pisec političnih rasističnih govorov, podžigalec sovraštva in nemirov, imel pa naj bi res neke meglene in daljnje Cherokee rodbinske povezave. Prva izdaja tele knjige je bila precej neopazna, na naslovnici na veliko napisano, da gre za resnično zgodbo, ponovna izdaja 1991 pa je doživela veliko pozornosti in vzhičenosti, zadeva je bila holivudizirana, Oprah jo je promovirala kot blazno poduhovljeno knjigo... na, pa se izkaže, da je bilo vse skupaj čista izmišljotina , ki danes lahko služi izključno razmisleku o avtentičnosti in lahkoverju na splošno, predvsem p...

Monika van Paemel: Marguerite * če že, ocena 1/10..... O babici, ki je bila izjemno  ekscentrična , groba do bližnjih in daljnjih, zelo podjetna - pravzaprav tipični primerek kakšnega dandanašnjega prostaškega obrtnika. D a naj bi med vojno na veliko reševala Jude, kot je zapisano na zavihku, knjiga eksplicitno sploh ne trdi, je pa, po dobesednem navedku, na veselje lastnega želodca in lastne denarnice intenzivno tihotapila hrano s podeželja in jo preprodajala Judom, ki so se skrivali v mestu Antwerpen, prekupčevanje s preživelimi pa je nadaljevala tudi še po vojni. Vnukinja zaradi nefunkcionalnih staršev med odraščanjem veliko časa preživi pri babici, kuje pa jo v zvezde kot neko junakinjo pokončnosti, ko je babica že zdavnaj mrtva, cca 15 let kasneje. In zagleda tako pisateljica enkrat v muzeju presunljivo podoben portret ene druge Marguerite, Marguerite Luchard, ki jo je naslikal Claude Julien 1834 - in jo morajo zato ob zaprtju skoraj odgnati domov in se vrne naslednje jutro te...

  Gaute Heivoll: Preden zgorim * če že, ocena 8/10..... Norveški avtor (1978) prepleta v tej knjigi tri zgodbe iz treh različnih obdobij. Ena je o piromanu , ki je ravno v letu njegovega rojstva požigal v mali podeželski norveški skupnosti. Druga je o sovpadanju umiranja njegovega očeta in njegovega omahovanja med študijem prava in pisateljevanjem . Tretja pa je raziskovanje in pogovarjanje z lokalci o požigih pred tremi desetletji, o njegovem očetu in na sploh o preteklosti.  Slikovito, naklonjeno, poetično in melanholično na kratko predstavi cel kup ljudi. Po nekaj prvih požarov se lokalci zorganizirajo v neke vaške straže - vmes pa spremljajo svetovno nogometno prvenstvo v Argentini. Požigalec je zgrajen iz otroštva dalje. Podobno kot njega zajame tudi lastno formiranje od začetka šolanja. Ne vleče neposrednih vzporednic med sabo in požigalcem, ampak na to predvidljivo napeljuje bralca: gre za dva zelo pridna fantka, s katerima so imeli starši veliko veselja in ambicij, izs...

  Philip Roth: Očetovina. Resnična zgodba * če že, ocena 7/10..... Kultni avtor (1933-2018) tukaj opisuje zadnji dve leti svojega očeta. Sedem let po mamini smrti mu je diagnosticiran možganski tumor, odločajo se o medicinskih postopkih in se pripravljajo na smrt , ob tem pa pripoveduje in zakoličuje rodbinske stvari za nazaj - o osebnem odraščanju ob tem očetu ali mladostnih konfliktih zelo malo. Sin ima v opisanem obdobju 1986-1988 za očeta veliko razumevanja in je zelo prizadeven, čuti pa se, da sta oba precej težka karakterja, čeprav njun odnos že opisuje z nostalgijo . Avtor je v tem času že zelo uspešen in premožen, oče pa je bil celo življenje nergač, skopuh, brez razumevanja za druge, z osnovno šolo, a relativno uspešen v veliki zavarovalnici. Je neortodoksni Žid, kar dodobra preveva tako njegovo življenje kot karakter kot celo knjigo. Zanimivo, da je oče dobro leto po smrti žene (ki jo je na dan smrti kljub slabemu počutju še prisilil k dolgemu sprehodu) že imel novo prija...