Očetovina Philipa Rotha
Kultni avtor (1933-2018) tukaj opisuje zadnji dve leti svojega očeta. Sedem let po mamini smrti mu je diagnosticiran možganski tumor, odločajo se o medicinskih postopkih in se pripravljajo na smrt, ob tem pa pripoveduje in zakoličuje rodbinske stvari za nazaj - o osebnem odraščanju ob tem očetu ali mladostnih konfliktih zelo malo. Sin ima v opisanem obdobju 1986-1988 za očeta veliko razumevanja in je zelo prizadeven, čuti pa se, da sta oba precej težka karakterja, čeprav njun odnos že opisuje z nostalgijo. Avtor je v tem času že zelo uspešen in premožen, oče pa je bil celo življenje nergač, skopuh, brez razumevanja za druge, z osnovno šolo, a relativno uspešen v veliki zavarovalnici. Je neortodoksni Žid, kar dodobra preveva tako njegovo življenje kot karakter kot celo knjigo. Zanimivo, da je oče dobro leto po smrti žene (ki jo je na dan smrti kljub slabemu počutju še prisilil k dolgemu sprehodu) že imel novo prijateljico, ki je živela v ločenem stanovanju v isti hiši v Newark, NJ, in ji je brutalno težil glede debelosti, načina odpiranja konzerv ipd. Iz pisanja se vidi, da je tudi Philip, najmlajši sin, pravzaprav iz istega testa kot oče, morda se samo kontrolira precej bolje.
Oče je kot potomec popolnoma povprečnih priseljencev kar naprej pripovedoval podrobno zgodovino Rothov in si ni mogel misliti, da koga ne bi zanimale najmanjše rodbinske podrobnosti. Zanimivo, kako poudarja in v isti koš meče zaničevanje Judov, katoličanov in črncev s strani anglosaških protestantov. Tipična pa je tudi družinska zgodovina prikrivanja in prirejanja slabih zdravstvenih novic... Sicer pa se "očetovina" nanaša na dediščino, ki je v Philipovem primeru zaradi kasneje obžalovanega vnaprejšnjega odrekanja bila zreducirana na dedov brivski lonček ter čiščenje za podelanim očetom. Slišal je očeta poročati bratu po telefonu, da zanj skrbi "kot mati"...
Piše zelo dlakocepsko, s pretiranim naštevanjem raznoraznih formalističnih detajlov tudi o povsem obrobnih likih. Morda skuša povzemati očetovo drdranje rodbinskih in lokalnih spominov, a vseeno je tega preveč. Pisanje in razmišljanje ima nek starikav malenkostni stil, da sem se morala ves čas opominjati, da je bil ob pisanju knjige star šele dobrih petdeset let in ne recimo devetdeset. Dopuščam, da so njegova druga literarna dela (med njimi najbolj slavna Ameriška pastorala) v svoji literarnosti razbremenjena dokumentarnosti in zato verjetno precej boljša, ampak tudi tale knjiga je bila zelo pohvaljena in nagrajevana...
Stavki so (sploh v prvi tretjini knjige) pogosto zelo, ampak res zelo zakomplicirani, z večstopenjsko vrinjenimi stavki v isti povedi in to pogosto v nekem čudnem zaporedju, tako da mi je bilo branje kar naporno. Struktura stavkov in redosled besed pogosto deluje obrtniško sofisticirano, precej amerikanščinasto, okorno in nenaravno. Amerikanščina se mi zdi sploh velik izziv za prevajalce, saj gre za jezik, na katerega smo vsi dodobra navajeni v originalu, tako glede izrazov kot strukture stavkov. Mislim, da prevajalka res ni imela lahkega dela, npr večstranska opisovanja poteka baseball tekme, ampak njene prevajalske rešitve se mi pogosto niso zdele posrečene, tako glede oblikovanja stavkov kot izrazov, npr prevajanje homerun z "domačim tekom"... Čeprav je knjiga po svoje zanimiva in mi je dala veliko misliti, pa se nisem mogla ne spraševati, a res nimajo založbe boljših idej, kaj izdajati - gre seveda za precej slavnega pisatelja, na veliko prevajanega tudi v slovenščino, tako da se morda na nek način spodobi prevod tudi tega dela, ampak tistih nekaj zanesenjakov bi lahko tole prebralo kar v originalu in bi bilo zagotovo bolje. Philip Roth ima v slovenščino prevedenih cca 15 del, tale Očetovina pa kljub (lahkotnim) pohvalam ni v vrhu njegovega najbolj cenjenega opusa.
Philip Roth je bil zagrizen ateist, ki so se mu zdele religije abotne... Za svoj pogreb je absolutno prepovedal kakršnekoli religiozne ceremonije ali simbolike, a že dan po pogrebu je bil na njegov grob položen kamen v skladu z židovsko tradicijo - toliko o predsmrtnih željah in zahtevah. Njegova druga žena Claire Bloom, precej slavna igralka, ki je v tej knjigi kar nekajkrat omenjena, pa ga je po 14 letih partnerstva prisilila v poroko, on pa njo v skopo predporočno pogodbo, ki jo je uveljavil par let kasneje, ona pa je napisala v svojih spominih, da je bil velik controlfreak in šovinist - glede na tole knjigo ji oboje z lahkoto in rada verjamem, edino ne vem, zakaj se je po 14 letih partnerjevanja sploh hotela poročiti z njim.
Komentarji
Objavite komentar