Tujka
Pisateljica in prevajalka (1984). Hči dveh gluhonemih staršev, oba sta bila umetniška boema in neprilagojena, otrok nista vzgajala konvencionalno. Italijansko-ameriška migrantska rodbina, do šestih let je živela v New Yorku, potem pa na podeželju na italijanskem Jugu, kot odrasla se seli v Anglijo. Piše precej poetično, prikrito melanholično, en suh humor in cinizem.
Nekaj poglavij s kratkimi podpoglavji z zanimivi in pogosto intrigantskimi naslovi. Začne z opisovanjem svojega bizarnega otroštva in širše ter ožje družine in rodbinskih legend ter internega humorja, zdi se, da pri tem poetično pretirava. Konkretnih dogodkov ni veliko, vse je bolj tako posplošeno oddaljeno pripovedovanje z občasnimi nakazanimi detajli, z mešanico navdušenja in ogorčenosti nad rodbino in to glede istih vidikov. Stavki so inteligentni, globoki in prebrisani, želijo povedati stvari tudi med gostobesedičenjem, so se mi zdele kar posebene in zanimive misli. Ampak nekako prvo polovico knjigo sem brala z večjim zanimanjem, zdela se mi je tudi bolj osebna, čeprav o sebi ves čas govori izključno z vidika, kako se je vklapljala v družino in kako se je, oblikovana v čudaški družini, vklapljaja v širšo družbo. V drugi polovici pa se knjiga preveša v bolj esejsko filozofiranje o prevajanju, o pomenu besed (o katerih je razmišljala na poseben način, ker je zrasla v komunikaciji in tolmačenju z gluhima staršema), o prevajanju in tv podnapisih, o zasvojenosti, o psihoterapiji, o zaznamovanosti otrok hendikepiranih staršev, meritokraciji, niansah revščine, zaljubljenosti in ljubezni... To njeno filozofiranje je sicer zanimivo, tudi spretno napisano, svoje osebne izkušnje in družinske zgodbe pa tukaj uporabi zgolj kot referenco, češ da je upravičena razmišljati o vseh teh splošnih temah. Veliko je tudi znanih in manj znanih anekdot in citatov, sploh z vidika njenega študija antropologije.
Zdi se, da ima starše rada in da jih je imela od nekdaj rada, da pa so bili seveda objektivno in subjektivno posebni in naporni, da so imeli ogromno hudih konfliktov med sabo (starša sta se ločila, čeprav sta se ljubila še naprej) in da so ji šli in ji kljub ljubezni grejo na živce. S časom pa ne samo da jih bolj razume, ampak tudi ceni. Da o vsem tem veliko razmišlja. Knjigo je pisala "v jutru" svojih tridestih let. Zgodba ni premočrtna, zdi se predvsem poskus strukturiranja in utemeljevanja svojega razmišljanja in osebnosti, z navideznim fokusom besednega izražanja, brez veliko konkretnosti.
Lepo je biti tujec, dokler/če nisi v to prisiljen. In če mama ne bi bila gluha, bi bila čisto nepomembna, tako pa je imela razlog in svobodo biti posebna. Naslov "tujka" je večplasten, to je njena mama, babica, ona sama... V angleščino je bil naslov preveden kot The stranger I know - kar se mi zdi zelo dobro.
Sama pravi, da je ta knjiga avtobiografija čustev in antropologija same sebe, tujke v lastni družini, opazovanje lastnega življenja, ljubezensko pismo mami... Pogledala sem še nekaj drugih YT intervjujev, ker me je zelo zanimalo zlasti, kako so starši reagirali na tole knjigo, ampak nisem uspela ugotoviti. Zanimivo pa pravi, da je tole knjigo izdala kot fikcijo, ker so določene zadeve preveč neverjetne, čeprav resnične, pa da si je dala lahko več svobode. Pravi pa tudi, da se zaveda neotipljivosti druge polovice knjige: "The recent memory of myself is murky and opaque. This is why the book shifts—the first part of the book feels like a novel, and then it cracks and delves increasingly into experimental autobiography. The distant past felt more available, perhaps because I’d thought about it so much and treasured it."
Claudia Durastanti: Tujka; založba Beletrina, zbirka Žepna beletrina, 2021; prevod Vera Troha (izvirnik La stranieia, 2019); ISBN 978-961-284-752-4; 287 strani.
Komentarji
Objavite komentar