Babica Marguerite

Monika van Paemel: Marguerite

* če že, ocena 1/10.....

O babici, ki je bila izjemno ekscentrična, groba do bližnjih in daljnjih, zelo podjetna - pravzaprav tipični primerek kakšnega dandanašnjega prostaškega obrtnika. Da naj bi med vojno na veliko reševala Jude, kot je zapisano na zavihku, knjiga eksplicitno sploh ne trdi, je pa, po dobesednem navedku, na veselje lastnega želodca in lastne denarnice intenzivno tihotapila hrano s podeželja in jo preprodajala Judom, ki so se skrivali v mestu Antwerpen, prekupčevanje s preživelimi pa je nadaljevala tudi še po vojni. Vnukinja zaradi nefunkcionalnih staršev med odraščanjem veliko časa preživi pri babici, kuje pa jo v zvezde kot neko junakinjo pokončnosti, ko je babica že zdavnaj mrtva, cca 15 let kasneje. In zagleda tako pisateljica enkrat v muzeju presunljivo podoben portret ene druge Marguerite, Marguerite Luchard, ki jo je naslikal Claude Julien 1834 - in jo morajo zato ob zaprtju skoraj odgnati domov in se vrne naslednje jutro ter na pragu čaka ponovno odprtje muzeja...

Napisano inteligentno, cinično, zafrkantsko, porogljivo, grobo, seksualno... Prvo četrtino knjige sem bila pravzaprav zelo navdušena, potem pa sem se med branjem vse bolj zgubljala, kaj kam paše in v katerem obdobju se kaj dogaja, kaj predstavljajo odseki napisani v italiku (neki zametki esejev o umetnosti in pisanju na splošno?), kdaj in zakaj avtorica nagovarja nekoga v drugi osebi (se zdi, da včasih sebe in včasih babico?). Potem sem se še malo trudila, zadnjo četrtino pa niti prelistala ne več kaj zelo pozorno. Sicer veliko enih zanimivih originalnih misli in poudarkov. Mrgoli pa tudi citatov in referenc na razne refrene, pregovore ali sociološke-kulturne pop izraze. Tole je napisala pri svojih tridesetih letih, kar precej pojasni vehementnost pisateljskega stila.

Avtorica rojena 1945 v Belgiji, piše v flamščini, je ljubiteljica lipicancev in se aktivno zavzema za njihovo zaščito, najbrž so lipicanici tudi neposredna osebna povezava s prevajalcem. Prevod je sicer zelo dober in sočen, je pa nenavadno poln poudarkov nad samoglasniki, pogosto brez potrebe, opombe k prevodu pa so bile napisane na koncu in precej nekonsistentne po svoji potrebnosti in obsežnosti. V spremni besedi je veliko enih relativno dolgih dobesednih citatov iz knjige, ki jo človek ravno prebere (ali pa je to napisano tako, da knjige ni treba prebrati?), pa ravno ti citati so precej samoumevni in ne potrebujejo nobenih interpretacij ali poudarkov, pa če je vse še tako lepo napisano - tudi ves ta feminizem poudarjan v spremni besedi sploh ni glavna poanta te knjige. 

Ne moreš ubežati Usodi. Usoda pa ni v prihodnosti, ampak v preteklosti. (Leonard Woolf)
Izjemnim osebnostim težko odpuščamo.
Človeku ni treba vedeti vsega, da bi lahko marsikaj domneval.

babica ni bila verna, bila je vraževerna

Monika van Paemel: Marguerite; Študentska založba, zbirka Beletrina, 2009; prevod Boris A. Novak (izvirnik 1976), spremna beseda Manca Košir; ISBN 978-961-242-237-0; 123 strani.