Stekleni zvon nad Sylvio Plath

Sylvia Plath: Stekleni zvon

* če že, ocena 10/10.....

Slavna pesnica (1932-1963), tale njena avtobiografija predstavlja padanje v klinično depresijo in poskuse samomora pri dvajsetih. Opisuje to, kar želi pozabiti ali vsaj zamolčati, saj "je treba vedno znova govoriti prav o tem, o čemer ne moremo govoriti". Knjiga se začne z njenim soočanjem s plehkostjo in odtujenostjo med enomesečno nagradno študentsko prakso v New Yorku, ob tem pa pove tudi kaj za nazaj, da pojasni sebe v tem obodobju. Očitno je, da je zelo inteligentna in da si želi integracije s svetom tudi na notranji ravni, zunanjo do takrat dosega pravzaprav precej z lahkoto, a brez pravega zadovoljstva in zelo zelo samotarsko - in vsega tega se dobro in tenkočutno zaveda. Ob vrnitvi iz NY pa trešči v globoko depresijo. Naslov "stekleni zvon" se nanaša na fetuse različnih starosti in različne dele teles v steklenih posodah, ki jih je opazovala ob obisku v secirnici. 

Avtorici pri osmih letih umre oče (univerzitetni profesor biologije, specialist za divje čebele), zelo ga pogreša, pravega žalovanja pa ni bilo, živijo skromno, v šoli in glasbi blesti, pri dvajsetih za nagrado en mesec deluje kot gostujoča urednica modne revije v New Yorku, takrat se začne depresija (bratu piše, da se bo vrnila domov v krsti), sledi samomorilnost in psihiatrično zdravljenje. Se poroči s slavnim angleškim pesnikom Tedom Hughesom, ki jo vara in izkorišča, med dvema otrokoma doživi spontani splav (baje dva dni potem, ko jo je pretepel mož), poučuje in priložnostno dela, ves čas pa piše izpovedne pesmi. Eno pesniško zbirko izda 1960, tri leta po smrti izzide zbirka Ariel, ki je dosegla izjemen odmev in posmrtno slavo, 1981 pa njen mož izda še eno zbirko njenih pesmi. 

Stekleni zvon izda pod psevdonimom Victoria Lucas pri 31 letih en mesec pred dokončnim samomorom, gre za zelo verodostojno avtobiografijo z zanemarljivimi spremembicami, npr drugimi imeni, a piše v prvi osebi. Označujejo jo kot polavtobiografija, njena mama je želela preprečiti izdajo in 1975 sebi v obrambo objavila hčerkina cenzurirana pisma. Njen mož, ki jo je zapustil nekaj mesecev pred smrtjo, pa je potem upravljal z njenimi zapisi, osnutki, dnevniki - dnevnike iz zadnjega obdobja pred smrtjo je uničil, ker naj ne bi želel, da bi jih brala otroka. So pa bila 2017 objavljena njena pisma, tudi dobrih deset pisem iz zadnjih dveh let življenja svoji psihiatrinji Ruth Barnhouse (v tej knjigi poimenovani drugače), v katerih zelo obremenjuje moža - hči je očetova oboževala in je zaradi objave pisem ogorčena, dvomi v njihovo pristnost, predvsem pa se ji zdi, da bi morala biti pisma psihoterapevtom strogo zaupna. Hči je tudi postala pesnica in uspešna slikarka (rešuje in slika sove), sin pa se je prav tako kot mama boril z depresijo in se kasneje ubil. Mož je tudi pri naslednji ženski (s katero je varal Sylvio) doživel njen samomor, pri katerem je umorila tudi njunega otroka.

Približno zgodbo Steklenega zvona sem poznala, se pa za branje kar nisem odločila, ker me ni mikal pričakovani feminizem in samomorilnosti - čeprav je karakterizacija obojega upravičena, pa gre tukaj za pisateljski stil, ki mi je zelo blizu, ni pokroviteljski, ni podcenjujoč, ni jamrajoč... Ona je predvsem samo velika samosvojnica, upornica pa samo po sili.

Zelo duhovito in preprosto pisanje, ki sezuje.  Sploh prva tretjina, preden se začne utapljati, se bere zelo lahkotno in je zabavno tole njeno trkanje s svetom, ki se mu prostodušno čudi, čeprav se sluti tudi temačnost in teža. Zaveda se svoje drugačnosti, ki pa ji je dragocena in lastna, na svet pa se ne požvižga popolnoma, saj si tega ne more privoščiti. Do dvajsetih si morda lahko celo misli, da se bo že še nekako umestila nekje v svoj prostor pod soncem, kjer bo živela z lahkoto in brez sprenevedanja. A te iluzije so se zelo na hitro in dramatično sesule...

Prva tretjina knjige je opisovanje junijskega damskega programa z izbranimi mladimi študentkami v NY, "Esther" je sicer predvsem notranje zelo distancirana do vseh oseb in aktivnosti in se nad njimi tudi zmrduje, se nič dosti ne sekira in poskuša izkoristiti okolje glede na svoje počutje s čim manj nenujnega prilagajanja, vse skupaj je kar lahkotno in precej zabavno. Zadeve pa se začno močno sesuvati zadnja dva dni, ko se pri srečanju s sinhronim prevajalcem Constantinom, ki ima "za razliko od vseh Američanov, kar jih je kdaj srečala, intuicijo", zaveda, da ni bila srečna vse od smrti očeta pri osmih letih. Začenja jo stiskati zavest, da se s kolidžem (pred njo je sicer še zadnje leto) zaključuje pomembno obdobje in da se bo morala odločiti, kaj bo počela in čemu se bo posvetila: "Edina stvar, v kateri sem bila res dobra, je bilo pridobivanje štipendij in pohval, in to obdobje se je iztekalo." Je ujetnica in žrtev svojih ambicij in večstranskih talentov, svoje pokončnosti, svobode, neupogljivosti, pričakovanj okolja in materijalnih zakonitosti. Zadnji večer v NY jo poskuša en odurnež posiliti, in potem v jutranjem mraku namesto pakiranja meče z visokega hotelskega okna svoje obleke. Vrne se domov z vlakom v podarjenih cunjah, mama ji takoj pove, da ni bila sprejeta na poletni tečaj kreativnega pisanja, katerega se je tako veselila. In od takrat se začne zelo depresivno razpadanje, sicer še vedno polno ciničnih opazk, ki so duhovite, a zlepa ne več smešne. Mama ji gre na živce, ne more in noče se učiti stenografije (da bi vendarle lahko postala zaposljiva in prepisovala zanimiva pisma uspešnih moških), več tednov ne more jesti ali spati, intenzivne samomorilne misli se iztečejo v skoraj uspešen poskus, podvržena je inzulinu in šok terapijam, med večmesečno hospitalizacijo je imela kar srečo s svojo psihiatrinjo in seveda mecenko, ki je financirala nadstandardno zdravljenje. Po petih šok terapijah se je čutila pozdravljeno (kot da bi se stekleni zvon dvignil dovolj nad glavo, tako da je okrog sebe spet čutila svež zrak, zavedala pa se je, da se bo lahko nekoč tudi spustil nazaj nadnjo - kar se seveda res tudi je zgodilo prav v obdobju izdaje te knjige, če ne že prej). Ob vrnitvi na kolidž v začetku spomladanskega semestra pa se zgodba po pol leta zajetega obdobja konča. 

sfižene fige

Prevod je odličen, spremna beseda primerno poučna in ravno prav široka - komentar prevajalca se mi zdi vedno najbolj zanimiv- zgleda, da gre za ponatis obojega iz 1991. V spremni besedi sem bila predvsem opozorjena na dvojnost literarnih likov, kar je bila študijska tema tako Sylvie kot "Esther", v tej knjigi naj bi imela "Esther" tudi svojo literarno dvojčico: vrstnico, ki ji je samomor uspel.

Baje si je bolj želela pisati prozo, a je bila z objavami pesmi uspešnejša. Nisem bralka poezije, me je pa zdaj močno zagrabilo poskusiti brati kaj njenega in se moram tega lotiti hitro, preden me mine.

Sylvia Plath: Stekleni zvon; Mladinska knjiga, zbirka Veliki večni romani, 2011; prevod in spremna beseda Andrej Blatnik (izvirnik The bell jar, 1963); ISBN 978-961-01-1443-7; 215 strani.