Bibičeve spominjarije
* če že, ocena 4/10.....
Legendarni slovenski dramski in filmski igralec in pedagog (1933-2012) predstavlja svoje odraščanje do vključno študija na akademiji. Imel je zanimivo mladost v zanimivih časih, zanimive sorodnike in družbo. Oče je naredil samomor v njegovi prisotnosti, ko je imel le nekaj mesecev. Mama je bila ljubeča, živela sta večinoma pri njenih starših, imel je stike tudi z očetovimi sorodniki, bil je radoveden in radoživ otrok. Imeli so ga radi in skrbeli zanj. Bila je precej nemškogovoreče obarvana širša štajerska družina, znali so se znajti pred in med in po vojni, precej enih zanimivih likov, a nobenemu ni pogledal kaj dosti pod kožo, niti sebi ne. Vključenih je precej osebnih fotk.
Piše tekoče pripovedovalsko, čisto korektno, a brez drame niti o dramatičnih zadevah. Nič ne premleva, se ne sprašuje, brez travm. Ne samo da je pomirjen, zdi se, da se mu ni bilo niti treba nikoli pomirjati z ničemer in nikomer. Precej jasno mu je vse, samozavestno premočrten in dobrodušen. Nekatere stvari neverjetno popreproščene, npr velikonočnega zajčka je imel on kot otrok zaradi sorodnikov v Avstriji, pripravil ga je tudi svoji hčerki in vnukinjam, ne ve pa, ali ga sploh še kdo drug dandanes pozna v Sloveniji. Ali pa so se mu zdela potrebna pojasnila v opombi, da včasih ceste niso bile asfaltirane. Večinoma piše kronološko, kdaj pa kdaj navrže kakšno refleksijo tudi na svoja starejša obdobja, vključi svojo celotno bizarno črtico o sifilisu in nekaj Pučnikovih pesmi. O ločitvi prvega zakona zelo lahkotno in mimogredno, sicer to itak ni čisto v glavnem časovnem okviru, a zelo lahkotno tudi o vojni, čeprav je doživljal neposredne strele nase in silovita bombardiranja Maribora.
Gre za kramljajoče pripovedovanje. Pravilno se je odločil za igralstvo in ne pisateljstvo. Napisal je sicer kar sedem! avtobiografskih knjig, večinoma o odrih in zaodrjih. Omenja Aljo Tkačev (svetolasko?!) s študijskega potovanja v Francijo, pa še cel kup drugih ljudi, npr Jožeta Pučnika, ob tem nameni eni dve strani tudi poimenovanju letališča po njem. Tole so pač spomini, brez kakršnihkoli ambicij širin in globin. Koliko je imel širin in globin sicer, se iz tega pisanja ne da izluščiti. Pisal je v domu za onemogle, izšlo je eno leto pred smrtjo.
 |
| v otroštvu so ga klicali Leo |
Komentarji
Objavite komentar