Lažnjivo otroštvo Malega KKK drevesca
Gre za prevarantsko lažno avtobiografijo: zgodba o petletnem fantu, ki ga po smrti mame vzgajata indijanska stara starša in ga naučita spoštovati in ljubiti naravo ter vse druge poduhovljenosti. Asa Earl Carter (1925-1979) je tole izdal pod psevdonimom, tip pa je bil aktiven član KKK, zagrizen segregacionist, goreč in spreten govornik in pisec političnih rasističnih govorov, podžigalec sovraštva in nemirov, imel pa naj bi res neke meglene in daljnje Cherokee rodbinske povezave. Prva izdaja tele knjige je bila precej neopazna, na naslovnici na veliko napisano, da gre za resnično zgodbo, ponovna izdaja 1991 pa je doživela veliko pozornosti in vzhičenosti, zadeva je bila holivudizirana, Oprah jo je promovirala kot blazno poduhovljeno knjigo... na, pa se izkaže, da je bilo vse skupaj čista izmišljotina, ki danes lahko služi izključno razmisleku o avtentičnosti in lahkoverju na splošno, predvsem pa o hinavščini rasistov. Uporabljeni Cherokee izrazi so popolnoma izmišljeni, knjiga je polna stereotipov. Ne gre za neko romantizirano obžalovanje svojega rasizma, ne gre za poistovetenje z nekimi daljnjimi sorodniki in bežnimi otroškimi spomini. O kontroverznosti avtorja in knjige sta bila posneta celo dva dokumentarca, The Reconstruction of Asa Carter, ter 180 degrees (This American Life). Prvega sem pogledala, je pretresljiv, zdi se, da frajer sploh ni verjel ne svojim rasističnim ne newageovskim tekstom, verjel je samo vase in v svojo spretnost brenkanja na čustvene strune. Grozljivo!
Grozljivo pa je tudi to, da je lažnost knjige jasna od 1991, pa jo menda še danes uporabljajo v šolah, v knjižnicah in knjigarnah pa je uvrščena pod indijansko literaturo. Na knjigo sem naletela s filtriranjem avtobiografij na portalu Dobre knjige. Po mojem opozorilu, da ne gre za avtobiografijo, so spremenili oznako v "družbeni roman", o kontroverznosti knjige in njenega avtorja pa dodali opozorilen komentar, češ da se na wikipediji lahko najde "bolj temno ozadje samega avtorja", ključna beseda pa je še vedno "indijanska kultura".
Sprva sem imela trden namen, da bom knjigo vseeno prebrala in celo obžalovala, da sem vse to ugotovila že pred branjem, saj bi bilo mnogo bolj zanimivo najprej oblikovati mnenje o prebranem in šele nato ugotoviti vso to prevaro. In sem začela, sicer res z odporom, prvih dvajset strani sem celo prebrala. Ampak nisem mogla nadaljevati, zdelo se mi absurdno poenostavljeno, abotno stereotipno. Kolikor se poznam, bi mi bilo tudi brez tega predznanja tole absolutno preveč infantilno pisanje. Ampak kako je možno, da knjigo izda neka založba leta 2012 in se jim o knjigi ni uspelo niti malo pozanimati (pred uvodnikoma je ena cela stran namenjena ganljivemu stavku o avtobiografiji malega dečka, ki je odraščal v pristnem stiku z naravo in njenimi zakoni), pa da ji pišeta ganljive uvodnike kar dva zanesenjaka in slavna poduhovljeneža!!? Zelo sem razočarana, tale knjižni biznis je krneki, knjige je očitno čisto preveč preprosto izdajati in zraven pristavljati svoje lončke, kje je kakšna samokritika in samodvom in kritično-strokovna zadržanost vseh teh ljudi... Toliko enih cesarjevih oblačil! V bistvu sem res pretresena.
Komentarji
Objavite komentar