Erich Kästner je večno majhen
Mojstrsko zavito o svojem otroštvu z začetka XX. stoletja v Dresdnu, začne z rodbinsko predzgodovino, konča pa z razglasitvijo mobilizacije 1914. Piše pretanjeno, duhovito, sicer zelo preprosto in v stilu mladinske literature, a spošljivo in brez jasnega podcenjevanja. Z nostalgijo, humorjem, a tudi globoko resnostjo. Oče po neuspehu lastnega sedlarstva dela v tovarni kovčkov in postransko čevljari doma, mama pa se je priučila frizerstva sredi svojih trideset let. Oddajajo sobo učiteljem (kar si želi postati tudi sam) in živijo skromno, sploh v primerjavi z mnogo bogatejšimi sorodniki. Sina edinca so vsestransko podpirali in on je bil staršem v oporo in veselje, sploh mama je hodila z njim na večdnevne izlete in bila ponosna na njegovo pridnost v šoli in druge talente, on pa ji je asistiral pri friziranju, pomagal pri nakupih in gospodinjstvu.
Skrbno zapeljana zgodba o odraščanju z družinskim in družbenim okvirjem, premišljena struktura in čist stil, od uvoda do zaključka z najavo WWI. Značilne dopolnilne ilustracije, dovolj minimalistične in hkrati povedne. Med pripovedovanjem o svojem otroštvu pa globoka sporočila popoprana s slikovitimi podrobnostmi. Na večplasten način se dotakne napihnjenega bogastva sorodnikov, osamljenosti saškega kralja, pretirane strogosti učitelja, stare device, ki se je dogovarjala za svojo ohcet brez kakršnegakoli ženina... Bil je od malega vedno zelo odgovoren in ostal je majhen, pravi, da ni nikoli prilezel čez 168 cm.
Mama mu je bila izjemno predana in tudi on njej, nanjo je bil izredno navezan in o očetu pove opazno manj. Čeprav izrecno pravi, da kot edinec ni pogrešal sorojencev, pa piše o stiski ob sprejemanju božičnih daril, ko se je zelo trudil balansirati med prikazovanjem enakega navdušenja nad darili od obeh staršev - to ni bilo čisto dobro pojasnjeno, morda je namenoma celo pretiraval, a zdi se, da se je močno zavedal bremena edinca in nesorazmerja v odnosu do staršev. Potem pa sledi v istem poglavju prava bomba, kako je njegova mama imela pogoste psihotične epizode s samomorilskimi grožnjami in kako jo je on kot otrok ponoči iskal po mostovih in se na svojo pest posvetoval o njej z družinskim zdravnikom (ki naj bi bil po nepotrjenih govoricah njegov biološki oče) - ni jasno, je mamo iskal tudi oče?! Zakaj sta imela starša ločena darila zanj?! Ostala poglavja precej bolj lahkotna, tole pa kot nek osamelec štrli ven po svoji temačni teži - v knjigi gre le za eno poglavje, zagotovo pa je bilo celo otroštvo obremenjeno s tem - kot pa pravi v uvodu in zaključku, niso za spomine primerna ne rožnata ne črna očala, in kakšno zadevo se v avtobiografijo lahko vključi ali pa ne, dodajati kakršnekoli neresničnosti pa nikakor ne bi bilo dopustno. In ni vse, kar otroci doživljajo, primerno, da bi otroci tudi brali...
 |
| idealen sin |
Emil Erich Kästner (1899-1974) na svoj zavit in idealističen način poskuša širiti dobre ideje in optimizem, neko prijazno moraliziranje, a sam je po vojni kot prepričan mirovnik zapadel v resigniranost ob atomskem oroževanju. Bil je pretresen ob WWI, ko je bil sicer za boj ravno še premlad, za brutalno urjenje pa ne. Kasneje je odkrit kritik nacistov, ki so mu v njegovi prisotnosti zažigali knjige in ga dvakrat zaprli, pisanje in scenarije pa je do konca vojne vendarle lahko nadaljeval pod psevdonimi. Otroštvo je preživel v Dresdnu, najlepšem neobstoječem mestu, njegovega uničenja ni mogel preboleti ali razumeti.
Dosegel je doktorat iz znanosti in postal svetovno priznan mladinski pisatelj (sploh Emil in detektivi, 1928, njegova prva mednarodna uspešnica, po kateri so posneli pet filmov, sledila so številna njegova podobna dela, izstopala so po svoji sodobnosti in duhovitosti). V svoji literaturi je širil vzgojna sporočila za otroke in odrasle hkrati, moraliziranje na zabaven, simpatičen in enostaven način. Marsikaj njegovega sem kot otrok prebrala, čisto mogoče celo tudi tole knjigo. Imel je stalnega ilustratorja, ki ga je po smrti nadomestil Hans Lemke, ilustrator tudi tukaj. Pisal pa je sicer tudi literaturo za odrasle, novinarske prispevke, satire, aforizme, pesmi, romane in scenarije. Za tole avtobiografijo je prejel visoke mednarodne nagrade, nekajkrat je bil nominiran za nobelovo nagrado.
Niso pa bili vsi navdušeni nad njim, in še manj navdušeni nad splošnim navdušenjem. Nach Ansicht Marcel Reich-Ranickis liebte Kästner „das Spiel mit vertauschten Rollen.“ Er sah die Leser seiner Essays als Kinder und die Leser seiner Kinderbücher als Erwachsene an. Diejenigen, die in seinen Büchern über einen gesunden Menschenverstand verfügen, sind die Kinder und Halbwüchsigen. Sie verfolgen und fassen den Dieb, und die Ordnung wird hierdurch wiederhergestellt (Emil und die Detektive). Nicht die Eltern erziehen ihre Kinder – Erzieher sind die Kinder, die ihre Eltern zur Räson bringen (Das doppelte Lottchen). Kinder empfanden die meisten seiner Kinderbücher als wahr, weil sie oft das Milieu zeigten, das ihnen vertraut war... Zdi pa se, da je Erich resnično moral marsikaj reševati v svetu odraslih že od malega, in normalno, da je potem seveda tudi pisal tako...
Po vojni je bil zelo cenjen in na različnih eminentnih pisateljskih položajih, zapadel pa je globoko v alkoholizem in pisal vse manj. Poročil se ni, imel je dolgoletno prijateljico in vzporedno nekaj krajših razmerij, pet let je imel tudi dogovorjeno izmenjavo lokacij in dveh žensk na pet tednov, potem ko je dobil sina na starost (1957). V tej knjigi napiše, da sta starša še živa, oče naj bi ga kot devetdesetletnik obiskal v Münchnu, mama pa je bila v domu zaradi demence in ga ni več prepoznavala - a oba sta umrla 1951, mama pa res v domu. Zakon staršev naj bi bil v resnici zelo nesrečen, mama dominanta nad očetom in posesivna do sina, njegovo otroštvo pa zato pravi pekel.
Komentarji
Objavite komentar