Usedline Peršakovega otroštva
Avtor (1947) piše o svojem otroštvu in oblikovanju osebnosti, pripoveduje o nenavadnem in revnem nezakonskem dečku v tretji osebi. Najbolj mojstrsko je prav opisovanje najzgodnejšega obdobja, ko se mu vse predvsem dozdeva, bolj kot da bi res vedel ali se spominjal, kako ju je mama zmogla preživljati kot občasna kmečka pomoč in sta se kar naprej selila od kmetije do kmetije in od vasi do vasi. Megleni spomini na igranje z lastnimi iztrebki ob robu njiv, pa poležavanje v postelji onemogle starke. Kasneje pa na trenutke malo bebavo pretiravanje o tem "dečku" in njegovih junaštvih, a precej prostodušno in iskreno o tem, kako se je moral znajti. Bere se lepo, tudi precej ponavljanja, a primerno v valovih in zaokroženo organsko pripovedovanje. Konec spet zelo mojstrski.
Dogaja se nekje na Štajerskem, omenja Pesniško dolino, kraja Oblaki s cerkvijo sv. Sebastiana pa seveda ni in tudi imena oziroma priimki delujejo pogosto jasno izmišljeni. Je pa to obdobje cca 3 let ustalitve v Oblakih dojemal kot neke vrste pravljico, saj se je kljub revščini (z mamo sta živela v edini bajti brez elektrike in brez kakršnegakoli stranišča) postopoma uveljavil v šoli, si našel svoj prostor pod soncem med vrstniki in krajani, si znal zorganizirati dan in včasih večdnevne pobege, moral je biti preračunljiv in načrtovati, kako se bo postavil in poskrbel zase, tudi napram mami, ki jo opisuje kot nihajočo med požrtvovalno ljubeznijo in hladno okrutnostjo, o njunih stalnih borbah z redkimi povezanimi trenutki in občasnim vzajemnim upoštevanjem drug drugega. Zdi se, da do mame goji globoko distanco, polno pasivnega obtoževanja in očitkov, čeprav je bila sama največja žrtev svoje bede, pa razumevanja njene bedne situacije ne poudarja - nekaj razumevanja se sluti zgolj v njegovi pomirjenosti in prostodušnosti. Mama je zapustila moža pijanca in nasilneža, enega otroka je pustila moževi sestri, enega pa na eni kmetiji, potem je imela še enega nezakonskega otroka, ki ga je odložila na pragu otrokovega očeta in je bil podvržen hudemu zanemarjanju mačehe, Tončka kot četrtega otroka pa se je mama odločila obdržati, čeprav je imela priložnost, da bi tudi njega prepustila drugim. O hudi revščini precej prostodušno, malo poveličevanja svojega nastopaštva in splošnega divjega zahoda kmečkega pretepanja z noži in miličniki... Zdi se, da je imel v Oblakih kar srečo, tako z zanimivim vzornikom, malo starejšim filozofskim Janžom, ki je oboževal naravo, pa s Šipkovo kmetijo, kjer je bil njegov dober prijatelj, starejša sestra in mama pa sta ga imeli radi in ga razvajali, pa z učitelji in svojim briljiranjem v lokalnih gledališčih. V kraj sta prišla z mamo sredi njegovega prvega razreda (ki ga je začel obiskovati leto prej, ker je bilo to za mamo najlažje) in je po cca treh letih zelo nerad z mamo iz kraja odšel. Tukaj se je končno počutil nekje doma in poganjal korenine. Z negotovostjo a apatično vdanostjo po hudi žalosti in upiranju pred odhodom iz domačega kraja se ta del avtobiografije zaključi, a seveda se že ve, da se bo ta fant uveljavil tako ali drugače - ker je trmast, premeten in pameten in preračunljiv - in tak tudi mora biti, da preživi.
Tone Peršak je diplomiral iz režije in književnosti. Pisatelj, režiser, novinar, politik. Bivši župan Trzina, predsednik Društva slovenskih pisateljev in PEN, poslanec, deloval v Demosu in Demokratski stranki, soavtor pisateljske ustave, minister za kulturo 2016-2018. Bil je tudi odličen tekač z zavidljivimi osebnimi rezultati na srednjih in dolgih razdaljah vse do maratona.
V Cobissu je tole označeno kot prvi del triologije in naveden je drugi naslov Peršakova triologija o odraščanju, ampak to je najbrž dodano post-festum, v knjigi ali kolofonu to ni napisano. Sta pa res sledili avtobiografski nadaljevanji Preobrazbe, 2017 in Avtoštop: potovanje na začetek poti, 2021.
Tone Peršak: Usedline; Cankarjeva založba, 2013; ISBN 978-961-231-956-4; 379 strani.
Komentarji
Objavite komentar