Pasji prijatelj
Pisateljici in profesorici literature umre mentor, prijatelj, bivši ljubimec, ki je storil samomor. Prevzame njegovega psa, nemško dogo. Razmišljanje o prijatelju in prijateljstvih, žalovanju, pisanju, samomorih, sebi, psih in psu. Razmišljanje pri sebi in pri terapevtu. Od težkega privajanja na psa do velike navezanosti nanj. Vmes pa precej podrobno navajanje literature in citatov na vse te teme.
Slavospev Vanity Fair je vključen že kar na naslovnico, raznorazne pohvale pa še na zadnji platnici in notranjih platnicah in še na prvem listu. Dobila je tudi cel kup nagrad, med drugim National Book Award. Branja sem se na Pavlovo pobudo lotila obotavljajoče in s skepso, pa je bilo v bistvu bolje, kot sem pričakovala in kot je delovalo po prvih klišejskih straneh. Zadovoljstvo z branjem je precej nihalo od strani do strani. Esejistični literarni vložki so se mi zdeli kar zanimivi, presenetljivo ogromno (če ne kar veliko večino) omenjene literature ali pisateljev sem v zadnjih letih tudi prebirala, zato mi je bilo to zanimivo tudi s tega vidika. Odnos s tem konkretnim psom se mi je zdel tudi zelo slikovito in podrobno zgrajen, precej ganljivo. O umrlem prijatelju in njegovem samomoru in njunem odnosu pa vse precej nedorečeno - namesto tega pa je izgrajen odnos s psom. Na sploh se zdi, da je bil glavni namen lepo zapakirati esej o literaturi o parih izbranih temah, celotna zgodba pa da je zastavljena zelo obrtniško. Med branjem sem si mislila, da gre za zagnano mlajšo nadobudno pisateljico, a je rojena 1951.
Komentarji
Objavite komentar