Prebrano

Damir Zlatar Frey: Kristalni kardinal * če že, ocena 1/10..... Od težkega otroštva  do formiranja velikega plesno-gledališkega umetnika. Mama je želela deklico in ga je dolgo oblačila v roza, oče pa ga je itak želel splaviti, bil je starejši, alkoholik in brutalno pretepal zlasti mamo. Mama ga je nenadoma zapustila, njega pa so že prej za daljša obdobja prepuščali očetovi sestrični, verski fanatičarki, ki je Damirja namenila ministriranju in je gledala stran ob očitnih dokazih spolnih zlorab duhovnika.  Brez nekega silnega obtoževanja, precej vdano pripovedovanje. Poleg tega pa pogoste daljše  simbolistične scene , katerih celotno simboliko  lahko samo slutim (Pegazi, Meduze...)...  Šolanje, ples, umetnost, izobraževanje potem v Nemčiji, do trdega umetniškega kruha se je prikopal najprej v Sloveniji. Bil pa je sčasoma zelo uspešen in prodoren in postal pojem gibalno-plesnega umetniškega izražanja na Balkanu.  Nisem mogla brati kot celoto, čeprav je napisano...

Sylvia Plath: Stekleni zvon * če že, ocena 10/10..... Slavna pesnica (1932-1963), tale njena avtobiografija predstavlja  padanje v klinično depresijo in poskuse samomora pri dvajsetih. Opisuje to, kar želi pozabiti ali vsaj zamolčati, saj "j e treba vedno znova govoriti prav o tem, o čemer ne moremo govoriti ". Knjiga se začne z njenim soočanjem s plehkostjo in odtujenostjo  med enomesečno nagradno študentsko prakso v New Yorku, ob tem pa pove tudi kaj za nazaj, da pojasn i sebe v tem obodobju. Očitno je, da je zelo inteligentna in da si želi integracije s svetom tudi na notranji ravni, zunanjo do takrat dosega pravzaprav precej z lahkoto, a brez pravega zadovoljstva in zelo zelo samotarsko - in vsega tega se dobro in tenkočutno zaveda. Ob vrnitvi iz NY pa trešči v globoko depresijo. Naslov "s tekleni zvon" se nanaša na fetuse različnih starosti in različne dele teles v steklenih posodah,  ki jih je opazovala ob obisku v secirnici.  Avtorici pri osmih letih umre oč...

  Claudia Durastanti: Tujka * če že, ocena 8/10..... Pisateljica in prevajalka (1984). Hči dveh gluho nemih staršev, oba sta bila umetniška boema in neprilagojena, otrok nista vzgajala konvencionalno . Italijansko-ameriška migrantska rodbina, do šestih let je živela v New Yorku, potem pa na podeželju na italijanskem Jugu, kot odrasla se seli v Anglijo. Piše precej poetično, prikrito melanholično, en suh humor in cinizem.  Nekaj poglavij s kratkimi podpoglavji z zanimivi in pogosto intrigantskimi naslovi. Začne z opisovanjem svojega bizarnega otroštva in širše ter ožje družine in rodbinskih legend ter internega humorja, zdi se, da pri tem poetično pretirava. Konkretnih dogodkov ni veliko, vse je bolj tako posplošeno oddaljeno pripovedovanje z občasnimi nakazanimi detajli, z mešanico navdušenja in ogorčenosti nad rodbino in to glede istih vidikov . Stavki so inteligentni, globoki in prebrisani, želijo povedati stvari tudi med gostobesedičenjem, so se mi zdele kar posebene ...

  Christoph Ransmayr: Atlas rahločutnega moškega * če že, ocena 1/10..... Priznanemu sodobnemu avstrijskemu pisatelju (1954) so pisateljski uspehi omogočili intenzivno potovanje in življenje po vsem svetu.  Sedemdeset kratkih poglavij z najrazličnejših koncev sveta, vedno kaj izjemnega z vidika dogodka, psihologije, zgodovine, narave ali geografije, in čeprav pogosto  natrese zraven cel kup lokalnih izrazov ali podatkov, npr o bikoborbi ali o nekem kometu, p a je poanta vedno predvsem poetičen in filozofski razmislek opazek o ljudeh, posameznikih ali pa o kakšnem detajlu. V Sloveniji ni bil, ali pa je bil, a se ga ni nič dovolj dotaknilo. Pojavlja se na najbolj znanih, odročnih ali nenavadnih krajih po svetu, pogosto je deležen kakšnih posebnih povabil in privilegijev, osebnih stikov, ljudi vse po vrsti prikazuje vdane, večinoma mirne in dobre. Vsaka zgodba je zelo omejena na ozek časovni in lokalni okvir, včasih s kratkim povzetkom zgodovine kraja. On sam pa  kot ...

  Forrest Carter: Pot otroštva Malega drevesca * če že, ocena 0/10..... Gre za prevarantsko lažno avtobiografijo : zgodba o petletnem fantu, ki ga po smrti mame vzgajata indijanska stara starša in ga naučita spoštovati in ljubiti naravo ter vse druge poduhovljenosti.  Asa Earl Carter (1925-1979) je tole izdal pod psevdonimom,  tip pa je bil aktiven član KKK, zagrizen segregacionist, goreč in spreten govornik in pisec političnih rasističnih govorov, podžigalec sovraštva in nemirov, imel pa naj bi res neke meglene in daljnje Cherokee rodbinske povezave. Prva izdaja tele knjige je bila precej neopazna, na naslovnici na veliko napisano, da gre za resnično zgodbo, ponovna izdaja 1991 pa je doživela veliko pozornosti in vzhičenosti, zadeva je bila holivudizirana, Oprah jo je promovirala kot blazno poduhovljeno knjigo... na, pa se izkaže, da je bilo vse skupaj čista izmišljotina , ki danes lahko služi izključno razmisleku o avtentičnosti in lahkoverju na splošno, predvsem p...

Monika van Paemel: Marguerite * če že, ocena 1/10..... O babici, ki je bila izjemno  ekscentrična , groba do bližnjih in daljnjih, zelo podjetna - pravzaprav tipični primerek kakšnega dandanašnjega prostaškega obrtnika. D a naj bi med vojno na veliko reševala Jude, kot je zapisano na zavihku, knjiga eksplicitno sploh ne trdi, je pa, po dobesednem navedku, na veselje lastnega želodca in lastne denarnice intenzivno tihotapila hrano s podeželja in jo preprodajala Judom, ki so se skrivali v mestu Antwerpen, prekupčevanje s preživelimi pa je nadaljevala tudi še po vojni. Vnukinja zaradi nefunkcionalnih staršev med odraščanjem veliko časa preživi pri babici, kuje pa jo v zvezde kot neko junakinjo pokončnosti, ko je babica že zdavnaj mrtva, cca 15 let kasneje. In zagleda tako pisateljica enkrat v muzeju presunljivo podoben portret ene druge Marguerite, Marguerite Luchard, ki jo je naslikal Claude Julien 1834 - in jo morajo zato ob zaprtju skoraj odgnati domov in se vrne naslednje jutro te...

  Gaute Heivoll: Preden zgorim * če že, ocena 8/10..... Norveški avtor (1978) prepleta v tej knjigi tri zgodbe iz treh različnih obdobij. Ena je o piromanu , ki je ravno v letu njegovega rojstva požigal v mali podeželski norveški skupnosti. Druga je o sovpadanju umiranja njegovega očeta in njegovega omahovanja med študijem prava in pisateljevanjem . Tretja pa je raziskovanje in pogovarjanje z lokalci o požigih pred tremi desetletji, o njegovem očetu in na sploh o preteklosti.  Slikovito, naklonjeno, poetično in melanholično na kratko predstavi cel kup ljudi. Po nekaj prvih požarov se lokalci zorganizirajo v neke vaške straže - vmes pa spremljajo svetovno nogometno prvenstvo v Argentini. Požigalec je zgrajen iz otroštva dalje. Podobno kot njega zajame tudi lastno formiranje od začetka šolanja. Ne vleče neposrednih vzporednic med sabo in požigalcem, ampak na to predvidljivo napeljuje bralca: gre za dva zelo pridna fantka, s katerima so imeli starši veliko veselja in ambicij, izs...

  Philip Roth: Očetovina. Resnična zgodba * če že, ocena 7/10..... Kultni avtor (1933-2018) tukaj opisuje zadnji dve leti svojega očeta. Sedem let po mamini smrti mu je diagnosticiran možganski tumor, odločajo se o medicinskih postopkih in se pripravljajo na smrt , ob tem pa pripoveduje in zakoličuje rodbinske stvari za nazaj - o osebnem odraščanju ob tem očetu ali mladostnih konfliktih zelo malo. Sin ima v opisanem obdobju 1986-1988 za očeta veliko razumevanja in je zelo prizadeven, čuti pa se, da sta oba precej težka karakterja, čeprav njun odnos že opisuje z nostalgijo . Avtor je v tem času že zelo uspešen in premožen, oče pa je bil celo življenje nergač, skopuh, brez razumevanja za druge, z osnovno šolo, a relativno uspešen v veliki zavarovalnici. Je neortodoksni Žid, kar dodobra preveva tako njegovo življenje kot karakter kot celo knjigo. Zanimivo, da je oče dobro leto po smrti žene (ki jo je na dan smrti kljub slabemu počutju še prisilil k dolgemu sprehodu) že imel novo prija...

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati. Nočno poročilo * če že, ocena 9/10..... Avtor (1956-2013) v nespečni noči premleva o sebi, o svoji bolezni (HIV +), o homoseksulanosti, o mami (bil je nezakonski otrok starejši mami, ki ga je do smrti svoje mame za tri leta dala v zavod), o svoji veliki ljubezni Janu (ki ga je zapustil, a imata še zelo prijateljske stike), o svoji osamljenosti in drugačnosti - čeprav se je vedno precej dobro "prilagajal", kot so od njega tudi pričakovali. V dolgi noči si kuha kavo, se preseda na svojem kavču, je neskončno iskren do sebe, niti ne očita ničesar ne mami ne Janu, a sta mu oba zelo pomembna in ima za njiju veliko razumevanja. Ne slepi se, niti o sebi, s kruto odkritostjo in neko distanciranostjo do samega sebe in svojega življenja razmišlja o sebi, kaj ga je oblikovalo in kako je poskušal prilagojeno plavati v svoji drugačnosti. Knjiga se začne s stavkom " Ne najdem več ovčic na travniku svoje noči. Niti enega samega jagenčka ni, ki bi g...

  Rudolf Sloboda: Razum * će že, ocena 9/10..... 1938-1995, starši ločeni že od otroštva, živel z mentalno bolno ženo, večkratni poskus samomora je bil v peto 1995 uspešen (obesil se je s kolesarsko verigo), konflikten in večkrat zdravljen alkoholik, zadnjih nekaj let abstinent ... pisal skoraj izključno avtobiografsko, značilen stil konsistentnega in iskrenega in prostodušnega zapisovanja misli in dogodkov . Meglenega  hrvaškega porekla in priimka. Rdeča nit Razuma je oče - umrl je ravno, ko so ga začeli njegovi odrasli otroci ceniti - opisuje predvsem obdobje v prvem letu po očetovi smrti, zelo veliko mu da misliti preko spominov in očetovih zapiskov. Piše o svoji bolezni (komplikacije s čirom), zdravljenju v toplicah, bežnih simpatijah, skoku (skokih?) čez plot, službi scenarista, mentalno bolni ženi, petnajstletni hčerki, revnem okolišu in zanemarjenem domu. Razumsko analizira sebe in situacije, je rahlo zvišen nad vsemi, rad popametuje, filozofira in komentira daljše fil...

  Kenzaburo Oe: Osebna zadeva * če že, ocena 8/10..... Rojen 1935, nobelovec 1994, s svojim pisanjem daje glas predvsem svojemu prvorojenemu sinu, ki se je rodil tako močno prizadet, da se je kot oče moral odločati, ali naj ga poskušajo obdržati živega ali ne . To je tudi tema te knjige, ki se odvija nekaj dni vključno od poroda (oče medtem kupuje zemljevid za sanjsko potovanje v Afriko), opisuje očetove stisko tako v življenju že prej na splošno kot nihanje med odločanjem glede operacija možganske kile kot tudi prikrivanje resnice porodnici kot sploh ohranjanje zakona. V knjigi in tudi v življenju se zadeva izteče v odločitev za življenje in požrtvovalno predanost otroku (pisal pa je tudi literaturo z variacijami alternativnih odločitev). Sin se mu je rodil 1963, tole knjigo pa je napisal že eno leto kasneje. Ni napisano v prvi osebi, v knjigi nastopa oče Bird kot nekoliko groteskna pojava, spolno in socialno zatrta, s svojo veliko situacijsko stisko ob rojstvu otroka kot kulminac...

  Tim Winton: Rob zemlje. Obmorski spomini * če že, ocena 8/10..... Rojen 1960, tole je hvalnica (ob)morskemu življenju , vsako od sedmih poglavjih začne s kratkim živim spominom iz otroštva ali mladosti, kar služi kot uvod v običajno malce daljši esejistični razmislek o nekem specifičnem aspektu. Zelo avstralsko vse skupaj, avtor ni pokroviteljski, je pa malce poetičen in znosno nostalgičen, zaveda se sreče, ki jo je imel kot otrok in jo ima še vedno kot odrasel .  Bere se zelo ok, prebrala sem v enem dnevu, kot se spodobi, na plaži, med poglavji pa odplavala eno črtico v mnogo manj divjem in mnogo bolj mrtvem morju. Mislim, da je tale zbirka Svila kar kvalitetna in zanesljiva izbira. Victor Hugo, citat: človek med uničevanjem zemlje išče njeno dušo... vsako poglavje pa ima svojo in drugačno silhueto valov... Tim Winton: Rob zemlje. Obmorski spomini; založba Modrijan, zbirka Svila, 2013; prevod Breda Biščak (izvirnik Land's Edge. A Coastal Memoir, 2012); ISBN 978-961-241-768-...

  Dave Eggers: Srce parajoče delo neizmerne globine * če že, ocena 1/10..... Avtor rojen 1970, star 22, ko je prevzel skrb nad desetletnim bratom, ko sta starša umrla drug za drugim . Knjiga se začne z umiranje mame za rakom, precej poudarjanja raznih nagravžnostih. Oče je bil nasilen alkoholik, večinoma brezdelen, ampak to opisuje mnogo kasneje. Še en brat zelo obstransko omenjen, sestra pa precej več - ona je ob objavi te knjige tudi javno protestirala, češ da je njena vloga glede mlajšega brata neupravičeno zminimalizirana, kmalu potem pa je naredila samomor (pa najbrž ne neposredno zaradi knjige). Tole delo je prejelo številna priznanja in avtor je tudi kasneje nadaljeval s plodovitim pisanjem in nagradami. Brala sem težko, čeprav mi je bilo po svoje tudi zelo všeč, a po tretjini sem z olajšanjem prešla na diagonalno branje. Enostavno preveč zafrkantsko in postavljaško, čeprav na inteligenten način, malo me je spominjala na Verhulstovo Bedo , ki pa mi je zelo ležala. Že naslov ...

  Emmanuel Carrère: Ruski roman * če že, ocena 9/10..... Avtor (1957) pripoveduje o svojem zapletenem intimnem in javnem življenju. Sooča se z družinskim bremenom: mamin oče gruzijsko-ruskega porekla je bil ob koncu vojne izvensodno likvidiran zaradi kolaboracije z Nemci - mama izrecno želi, da tega ne izpostavlja. Pa vendar se avtor zelo išče prav v odnosu do te družinske skrivnosti in svojih korenin.  Snema dokumentarec  o madžarskem vojnem ujetniku, ki je bil dobrih 50 let pozabljen v neki norišnici  v malem zakotnem ruskem kraju Kotelič, kar se prelevi v dokumentarec o Koteliču, oziroma kar o iskanju svojih ruskih elementov. Ob tem piše   o svojem čudaškem dedu, o svoji mami, o precej nenavadni družinski atmosferi, predvsem pa o ženski, v katero se je zaljubil in ki je postala ženska, ki jo je ljubil, a jo na vrhuncu vznesene ljubezni tudi izgubi  - pa ne zaradi petarde v obliki bizarne erotične novele, ki jo je o tej dotični ženski napisal za Le...

  Christopher Isherwood: Slovo od Berlina * če že, ocena 9/10..... Gre za šest ohlapno povezanih zgodb , v katerih spoznavamo posamezne osebe, politično-družbeno vzdušje Berlina  v obdobju 1929-33  pa brbota od vse bolj drznega nacističnega nasilja. Slikovito vpletene scene revščine, alkoholizma, nezadovoljstva, pa tudi bogastva, kulturne scene, nočnega življenja v barih in kabarejih . V neperspektivnem medvojnem obdobju je sicer sprva ljudi bolj podžigal komunizem, a so se hitro prilagodili, ko so zapihali močnejši nacistični vetrovi.  Knjigo uvrščajo med najboljše 20. stoletja in je bila osnova za gledališče, musicle in film .   Kultni pisatelj (1902-1986) se je v dekandentni Berlin umaknil konec dvajsetih let, ker je bila homoseksualnost v Angliji prepovedana in preganjana in kaznovana. Pisal je v prvi osebi s svojim imenom - to naj bralci razumemo kot priročno vetrilokvistovo lutko, nam svetuje avtor v predgovoru napisanem 1935. Liki naj bi bili osnovan...

  Tara Westover: Osvobojena. Spomini * če že, ocena 4/10..... Rojena 1982  v precej fanatični mormonski družini, šolanje doma, oče se je ukvarjal z odpadom in razkosavanjem železja in postavljanjem kovinskih konstrukcij, mama pa je bila  porodničarska babica,   zeliščarka in to tako uspešna, da so imeli zaposlene na desetine ljudi in so jim farmacevtska firme ponujala miljone. Vozili so se v nezavarovanih avtomobilih, imeli strašne nesreče na cestah in pri delu s starim železjem, a tudi zdravnikov so se izogibali in si kar sami pozdravili blazne nesreče, kritične opekline in razbite lobanje, pri katerih so možgani mezeli ven, itd itd itd.  V šole niso hodili, vsaj v osnovne šole ne, še rojstnih listov otroci večinoma niso imeli in so si to urejali samo kot odrasli, so pa trije otroci dosegli kasneje doktorate z različnih področij, štirje pa so ostali brez izobrazbe. Tara je opravila SAT izpit in šla direktno na colleage, iz začetne silne nerazgledanosti je impre...

  Manuel Vilas: Ordesa. V vsem je bila lepota * če že. ocena 5/10..... V zelo kratkih poglavjih se po drobcih in drobnarijah spominja in komentira in pogovarja z mrtvima staršema, o katerima ve zelo malo. Bili so si precej odtujeni, čeprav so se najbrž imeli celo radi, a brez veliko stikov in skorajda brez pogovarjanja , odrezani tudi od drugih sorodnikov, malo čudaški in povoženi od časa - tako kot slehernik, najbrž, je sporočilo knjige. Tudi tale avtor, rojen 1962, sveže ločen, je izgubljen, asocialen, pred kratkim je presekal svoj hud alkoholizem. Je pesnik in tudi tole avtobiografijo je zastavil zelo pesniško, nekako lebdeče in preskakujoče in (rahlo) posmehljivo o sebi in starših in nekdanjih časih v Španiji, kakršne ni več .  Oštevilčenih 157 "poglavij", od pol strani pa do pet strani dolgih, na koncu pa v Epilogu še par proznih pesmi predvsem na temo staršev, njihove smrti, kremiranja in pokopovanja. S voje starše in tudi druge sorodnike imenuje z imeni kakšnih klasičn...