Tara Westover je osvobojena in izobražena
Rojena 1982 v precej fanatični mormonski družini, šolanje doma, oče se je ukvarjal z odpadom in razkosavanjem železja in postavljanjem kovinskih konstrukcij, mama pa je bila porodničarska babica, zeliščarka in to tako uspešna, da so imeli zaposlene na desetine ljudi in so jim farmacevtska firme ponujala miljone. Vozili so se v nezavarovanih avtomobilih, imeli strašne nesreče na cestah in pri delu s starim železjem, a tudi zdravnikov so se izogibali in si kar sami pozdravili blazne nesreče, kritične opekline in razbite lobanje, pri katerih so možgani mezeli ven, itd itd itd. V šole niso hodili, vsaj v osnovne šole ne, še rojstnih listov otroci večinoma niso imeli in so si to urejali samo kot odrasli, so pa trije otroci dosegli kasneje doktorate z različnih področij, štirje pa so ostali brez izobrazbe. Tara je opravila SAT izpit in šla direktno na colleage, iz začetne silne nerazgledanosti je impresionirala vse profesorje po vrsti in se katapultirala s svojo izjemnostjo kasneje na Cambridge in Harvard kot doktorica znanosti.
Družina je bila nefunkcionalna ne samo glede izvensistemskega funkcioniranja, še bolj po psihološki plati. Očetu je ona med šolanjem diagnosticiala bipolarno motnjo, predvsem pa predstavlja enega brata kot hudega nasilneža in psihopata, kar je glavni razlog, da je popolnoma razklala z družino. Pravzaprav se s problematiziranjem nasilništva tega brata ukvarja celotna zadnja četrtina knjige, ko je bila ža zdoma.
Zgodba je sicer zanimiva, čeprav gre za precej tuj svet mormonstva in tipičnega ameriškega radikalnega desničarstva, napisana pa je precej klišejsko, obrtniško, načrtno všečno, lepi stavki in lepe besede (prevod je tudi pretirano korekten in prevaja razne besede kot so npr. rjavčki, počasni kuhalni lonec in sladoledno mleko...). Avtorica se predstavlja kot neka Pepelka, izjemnica, kar v marsičem tudi je, a kaj ko ostaja kljub specifični kompleksni zgodbi vse napisano zelo plitvo. Zdi se, kot da gre predvsem za postavljanje pred tistim delom družine, s katerim je v sporu, javno obračunavanje z njimi in da je zadeva napisana ne samo s pomočjo kakšnih lepopiscev, ampak tudi odvetnikov. V tej nori družini je tudi ona kljub kariernim uspehom precej nesimpatična in hvalisava in hladna, (razkazovanja) empatije in neke (samo)analize pa se je predvsem samo priučila kot družbene norme. Na svoje izjemno nenavadno otroštvo ima tudi nostalgične spomine, do problemov ljudi okrog sebe pa je precej hladna - verjetno ker je na ta način sploh lahko preživela tako v družini kot kasneje v svetu. Napisala je doktorat, potem pa se je projektno lotila še tele knjige. Nič pa se ne ve, kaj res čuti do mormonstva in kaj je pripravljena narediti za ljudi okrog sebe ali pa za neznane, ki so zlorabljeni in zataknjeni v podobni mineštri z manj sreče, kot jo je imela ona.
Na začetku me je knjiga spominjala na film The Glass Castle, a tam ni bilo mormonstva in tisti film je bil kar topel in posrečen, kljub holivudskosti.
Komentarji
Objavite komentar