Vilasova Ordesa
V zelo kratkih poglavjih se po drobcih in drobnarijah spominja in komentira in pogovarja z mrtvima staršema, o katerima ve zelo malo. Bili so si precej odtujeni, čeprav so se najbrž imeli celo radi, a brez veliko stikov in skorajda brez pogovarjanja, odrezani tudi od drugih sorodnikov, malo čudaški in povoženi od časa - tako kot slehernik, najbrž, je sporočilo knjige. Tudi tale avtor, rojen 1962, sveže ločen, je izgubljen, asocialen, pred kratkim je presekal svoj hud alkoholizem. Je pesnik in tudi tole avtobiografijo je zastavil zelo pesniško, nekako lebdeče in preskakujoče in (rahlo) posmehljivo o sebi in starših in nekdanjih časih v Španiji, kakršne ni več.
Oštevilčenih 157 "poglavij", od pol strani pa do pet strani dolgih, na koncu pa v Epilogu še par proznih pesmi predvsem na temo staršev, njihove smrti, kremiranja in pokopovanja. Svoje starše in tudi druge sorodnike imenuje z imeni kakšnih klasičnih skladateljev, sploh od polovice knjige dalje, brez kakšne posebno globoke oziroma prepričljive simbolike. V knjigi ene pet fotk, na katere še kar zanimivo navezuje spomine. Ordesa je ime neke rečne doline, kjer je s starši počitnikoval v naravi, daleč od morja. Rumena barva mu simbolizira revščino in Španijo.
Sprva se mi je zdelo zelo obetavno in me je zelo pritegnilo in presunilo, ampak drugo polovico sem brala samo še diagonalno. Vsepovsod razpršeni zelo zanimivi spomini in ubesedenje, a zame preveč pesniško in zavito in nisem navdušena nad avtorjevim lastnim navdušenjem nad svojim ubesedovanjem svoje zmedenosti do odnosa do staršev, smrti, smisla življenja, sebe in svojih otrok. Je ganljivo in zanimivo, ampak ne gre za pripovedovanje bralcu, gre za poskus poetovanja o nepoetični družinski realnosti in tipanjem na njo vezanih čustev.
Manuel Vilas: Ordesa. V vsem je bila lepota; založba Aktivni mediji, 2020; prevod Luka Pieri (izvirnik Ordesa, 2018); ISBN 978-961-94999-1-7; 369 strani.
Komentarji
Objavite komentar