Isherwoodovo slovo od Berlina
Gre za šest ohlapno povezanih zgodb, v katerih spoznavamo posamezne osebe, politično-družbeno vzdušje Berlina v obdobju 1929-33 pa brbota od vse bolj drznega nacističnega nasilja. Slikovito vpletene scene revščine, alkoholizma, nezadovoljstva, pa tudi bogastva, kulturne scene, nočnega življenja v barih in kabarejih. V neperspektivnem medvojnem obdobju je sicer sprva ljudi bolj podžigal komunizem, a so se hitro prilagodili, ko so zapihali močnejši nacistični vetrovi. Knjigo uvrščajo med najboljše 20. stoletja in je bila osnova za gledališče, musicle in film. Kultni pisatelj (1902-1986) se je v dekandentni Berlin umaknil konec dvajsetih let, ker je bila homoseksualnost v Angliji prepovedana in preganjana in kaznovana.
Pisal je v prvi osebi s svojim imenom - to naj bralci razumemo kot priročno vetrilokvistovo lutko, nam svetuje avtor v predgovoru napisanem 1935. Liki naj bi bili osnovani na resničnih osebah, Isherwood se je v Berlinu med poskusi pisateljevanja preživljal s poučevanjem angleščine in se družil tako z bogatimi Judi kot nezadovoljnimi brezposelneži, sostanovalci in stanodajalci širokega socialnega spektra. Najbolj slavna oseba te slavne knjige je Sally Bowles, mlada prijateljica in barska pevka, ki je preko bogatih moških poskušala doseči svoje medijske ambicije. Poglavje o njej je resnično najboljše, toplo in večplastno, vključno z opisovanjem ugašanja prijateljstva in zamrtjem stikov. A tudi drugače piše odlično, z neko distanco do tistega časa, ljudi in okolja, a ne brezbrižno, niti se ne čudi svetu in ljudem, ampak jih predvsem popolnoma sprejema v dobrem in slabem. Avtorjeva homoseksualnost je pravzaprav zelo neizpostavljena in se samo nekajkrat diskretno opazi, še zlasti če si na to žal opozorjen v prvem stavku predstavitve na platnici kot pomembno dejstvo - ki pa to sploh in nikakor ni.
Branje me je pritegnilo in ganilo. Tudi kolaž vseh teh zgodb je med sabo zanimivo (ne)povezan. Sem pa kar težko preklapljala v novo zgodbo, ko je prejšnja še odzvanjala v meni, čeprav sem vsak dan prebrala samo eno.
 |
| Sally naredi splav |
Na koncu sledi še spremna beseda Marcela Štefančiča, zelo bombastično štefančičevska, v kateri vleče velikopotezne vzporednice še z Velikim Gatsbyjem in Zajtrkom pri Tiffanyju. Spremna beseda je sicer mojstrska, a nisem imela pravega potrpljenja brati več strani Marcelovih interpretacij in dobesednih citatov npr. iz Gatsbyja, čeprav je vse skupaj zelo pronicljivo. Bolj kot filmske dimenzije so me zanimale samo samostojne interpretacije te knjige in tega pisatelja, ki jih je sicer tudi nekaj, so pa zelo zavite in skrite. Na primer, tipični Macelov kliše, da le zakaj bi pisal roman, če ne z namenom ekranizacije, in da Isherwood v teh predvojnih berlinskih slikah hoče biti kamera, ki se jo na posnetkih vidi.
Komentarji
Objavite komentar