Pozno je, Mario Wirz ne more dihati in piše nočno poročilo

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati. Nočno poročilo

* če že, ocena 9/10.....

Avtor (1956-2013) v nespečni noči premleva o sebi, o svoji bolezni (HIV +), o homoseksulanosti, o mami (bil je nezakonski otrok starejši mami, ki ga je do smrti svoje mame za tri leta dala v zavod), o svoji veliki ljubezni Janu (ki ga je zapustil, a imata še zelo prijateljske stike), o svoji osamljenosti in drugačnosti - čeprav se je vedno precej dobro "prilagajal", kot so od njega tudi pričakovali. V dolgi noči si kuha kavo, se preseda na svojem kavču, je neskončno iskren do sebe, niti ne očita ničesar ne mami ne Janu, a sta mu oba zelo pomembna in ima za njiju veliko razumevanja. Ne slepi se, niti o sebi, s kruto odkritostjo in neko distanciranostjo do samega sebe in svojega življenja razmišlja o sebi, kaj ga je oblikovalo in kako je poskušal prilagojeno plavati v svoji drugačnosti.

Knjiga se začne s stavkom "Ne najdem več ovčic na travniku svoje noči. Niti enega samega jagenčka ni, ki bi ga lahko, lačen spanca, štel. Virusni volk jih je v petih letih požrl. Ovčico za ovčico." Na koncu pa vendarle pade v svojo dolgo noč... Je precej poetičen, skorajda nostalgičen celo do težkih situacij, ki jih je bil deležen, lačen je življenja, sooča se s svojo umrljivostjo sredi tridesetih let. Brala sem relativno težko in počasi, vsekakor pa sem bila ganjena nad njegovo iskrenostjo, enostavnostjo, distanciranost do samega sebe, zelo intimno (a naporno), zelo te postavi v svoje čevlje in svojo kožo...

Tole naj bi bila avtobiografija, ali je popolnoma dosledna, ne vem, je pa po izdaji knjige živel še 22 let in umrl zaradi raka. Študiral je igralstvo (da je lažje bil ekscentričen) in nekaj let deloval v gledališčih, a se je kasneje popolnoma predal pisanju, izdal je več pesniških zbirk in tudi nekaj dram, predvsem pa je bil pesnik. Na platnicah slovenske izdaje sicer piše, da je bil v tej knjigi igralec Volker njegov alter ego, v knjigi pa avtor pravi, da se je kot sprva Volker sam preimenoval v Maria, da bi prekinil s slabičem iz mladosti ...

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati. Nočno poročilo; založba Škuc, zbirka Lambda #92, 2011; prevod Tanja Petrič (izvirnik Es ist spät, ich kann nicht atmen. Ein nächtliches Bericht, 1992); ISBN 978-961-6751-46-9; 102 strani.