Srce parajoče delo neizmerne globine
Avtor rojen 1970, star 22, ko je prevzel skrb nad desetletnim bratom, ko sta starša umrla drug za drugim. Knjiga se začne z umiranje mame za rakom, precej poudarjanja raznih nagravžnostih. Oče je bil nasilen alkoholik, večinoma brezdelen, ampak to opisuje mnogo kasneje. Še en brat zelo obstransko omenjen, sestra pa precej več - ona je ob objavi te knjige tudi javno protestirala, češ da je njena vloga glede mlajšega brata neupravičeno zminimalizirana, kmalu potem pa je naredila samomor (pa najbrž ne neposredno zaradi knjige).
Tole delo je prejelo številna priznanja in avtor je tudi kasneje nadaljeval s plodovitim pisanjem in nagradami. Brala sem težko, čeprav mi je bilo po svoje tudi zelo všeč, a po tretjini sem z olajšanjem prešla na diagonalno branje. Enostavno preveč zafrkantsko in postavljaško, čeprav na inteligenten način, malo me je spominjala na Verhulstovo Bedo, ki pa mi je zelo ležala. Že naslov nakazuje stil celotne knjige. Gre za t.i. paratekst in četrto dimenzijo: osebe se v knjigi občasno referirajo na knjigo. Gre za samoironiziranje in vbesedenje travme, na začetku dolg(ovezen) predgovor na skoraj 50 straneh z navodili in nasveti, kaj naj bralci preskočijo...
Prevod pa je odličen, npr že slovenski naslov je mojstrski, očitno se da tudi najbolj frajersko amerikanščino dobro prevesti v slovenščino, tako da se bere tekoče in avtentično, brez da bi se sililo togo slediti angleški skladnji, idiomom in slengovskemu duhovičenju. Tudi spremna beseda na koncu je super, razumljiva in jasna in poučna, brez da bi bila pokroviteljska. Govori o novi iskrenosti kot odgovoru na postmodernizem, hipsterizmu kot uporu čisti ironiji, cinizmu, sarkazmu. Avtor se ne želi prikazati v dobri luči, opozarja in potenciria svoj egocentrizem in neko zvišenost, reflektira svojih refletkiranje, etc. Predgovor naj bi imel namen narediti kakršnekoli spremne besede nepotrebne (kar je ovrgl kar Jernej Župančič s svojo spremno besedo), vnaprej ovreči kakršnekoli očitke, predstaviti knjigo kot nek hec, sebe pa takoj predstaviti kot nesimpatičnega egocentrika. In da anticipacija kritike kritiko dejansko odvrne. In da ne gre za pripovedovanje o tem, kaj se mu je kot mlademu človeku zgodilo, ampak kaj je on naredil iz tega...
Komentarji
Objavite komentar