Prebrano

Marc Chagall: Moje življenje * če že. ocena 8 / 10.....  Avtobiografija samosvojega  r usko-francoskega slikarja židovskega rodu (1887-1985), svoje življenje pred dokončno izselitvijo iz Rusije je pisal v letih 1921 in 1922.  Eden največjih evropskih modernistov, sodobnik Mirója. Z nostalgijo govori o svojem rodnem beloruskem mestu Vicebsk in nekaterih sorodnikih, prvih slikarskih poskusih, šolanju v Petersburgu in Parizu, potem pa vrnitev v Rusijo, kjer je v času vojne in revolucije sodeloval v raznih šolah in gledališčih in se soočal s sovjetsko materialno in medčloveško bedo, se pa tudi poroči in dobi hčerko - nezadovoljen s sistemom predvsem zato, ker nima možnosti ustvarjati.  Za knjigo je narisal 20 originalnih podob. Bil je najstarejši od devetih otrok, precej revna (ne pa lačna) židovska družina, Židi so bili zelo omejeni pri študiju in preseljevanju.   Zelo  poetično pripovedovanje o otroštvu, o tolčenju študentske revščine in iskanju slikars...

John Maxwell Coetzee: Poletje. Prizori iz podeželjskega življenja III * če že, ocena 8 / 10..... Po Deških letih in Mladosti je tole tretja in zaenkrat zadnja iz avtobiografskega cikla, o času 1972-77, ko je bil pisatelj sredi svojih tridesetih let, po letih v Angliji in Ameriki se vrne v Južno Afriko, leta 1977 doživi svoje prve večje potrditve kot pisatelj. V tem tretjem delu je pristop popolnoma drugačen,  kot da gre za intervjuje raziskovalca z nekaterimi ljudmi po njegovi smrti .  Kar premeteno zastavljeno, ni se mu bilo potrebno razlagati, lahko pa se je igral s predstavo, kako si predstavlja, da si ga predstavljajo razni ljudje, s katerimi si je bil nekoč blizu. Lahko pa da so vsi ti "pričevalci"  popolnoma precej izmišljeni, vsekakor je marsikaj zamolčal :  poročen je bil 1963-1980 in imel dva otroka, o tem tu niti besede, predstavlja se kot popolnega samca, v Ameriki je doktoriral 1969 in 68 bil priprt zaradi zasedbe univerze, zaradi udeležb v protivojnih...

John Maxwell Coetzee: Mladost. Prizori iz podeželjskega življenja II * če že, ocena 9/10..... Prvi, otroški del tega cikla Deška leta  sem prebrala pred kratkim in mi je bil zelo všeč. Tukaj se nadaljuje s samoopazovanjem 22-letnika, ki je pobegnil od afrikanarstva v London (o aparthaidu govori s hladno in naveličano distanco, kolikor sploh) in hibernira kot asocialen računalniški programer, sicer namerava postati pesnik, je zelo samokritičen in hkrati ambiciozen, ni še obupal nad sabo in svojimi sanjami, čeprav se zdi, da je blizu popolni vdaji napram življenju (zato čudi, da nima več razumevanja za svojega zgubaškega očeta), svojo  duhovno ambicioznost pa pokaže še najbolj ob razmišljanju o razočaranjapolnih seksualnih stikih z ženskami brez strasti in na splošno kar z vsemi ljudmi okrog sebe. Ne želi biti zguba kot oče, tudi zato se alkohola ne dotika, a bi hitro lahko utonil v očetovo pretvarjanje, da ima službo in smisel, če mu ne bi brez službe grozil izgon iz Anglije. ...

  Günter Grass: Pločevinasti boben * če že, ocena 1/10..... Grass (1927-2015) je Nobelovec 1999. Tole je bilo njegovo najbolj slavno delo, označeno kot magičen realizem, 1979 je film po knjigi dobil Oscarja. Prepričan mirovnik, levičar, socialist, šele 2006 razkril ob izzidu spominov  Beim Häuten der Zwiebel , da je bil kot 17-leten ob koncu vojne 1944 rekrutiran v SS (prej je trdil, da je bil samo v podpornih enotah - to mu je ležalo na duši, sprva je bil deležen kar močnega pogroma in odvzema častnih naslovov, a po kratkem razmisleku je bil razumljen - do aprila 1946 je bil povojni zapornik). Zgodba govori o Oscarju, rojenem sredi 20. let, ki pri treh letih neha rasti, strastno bobna na pločevinaste bobne in jih uničuje enega za drugim, ima pa tudi predirljiv glas, s katerim lahko ciljno razbija razne steklene predmete. Ima zelo poenostavljene razlage za dogajanje okrog sebe, pa naj bo to prešuštovanje lastne mame ali pa fašizem . Pripoveduje v prvi osebi, včasih pa govori o...

Alja Tkačev: Igralka s svinčnikom. Izbrani dnevniki (1962─1991) * če že, ocena 9/10.....  Alja Tkačev (1934-1991), polna telentov (igralka, lutkarica, improvizatorka, prevajalka, pisateljica, pesnica, režiserka....) in odvisnosti/pretiravanj (alko, nikotin, bulimija, moški, joga, copranje - magija, ...).  Stalno niha med evforijo in obupom, samouničevanjem in samoopevanjem . Neprilagojena, originalna, jedek humor, osamljena, svobodna upornica, markantna, prepirljiva, po nepotrebnem umrla mlada zaradi globoke verske zaverovanosti.  Hlepela po moškem, se hitro zaljubljala, bila vedno znova nespametno predana v  blesave zveze in razočarana. Oče ruski Ukrajinec, mama učiteljica, mlajši brat - vsi so ji kmalu pomrli, a za življenja si niso bili bliz u.  Dnevnik, svoj edini stalni in zanesljivi sopotnik, je redno pisala od svojega 28. leta do pet dni pred smrtjo, poimenuje ga Tabuji, a piše za bralce, v dnevniških zapiskih je iskrena, občutljiva in trmasto samozavestn...

  Valovi kratkih zgodb. Nagrajene zgodbe Radia Slovenija - 25 let * če že, ocena 1/10..... Nikakor mi branje ni steklo in sem res hitro obupala, da bi prebrala knjigo kot celoto. Pa se mi prvih nekaj zgodb sploh ni zdelo slabih , a že tretja Marijina ljubezen Metoda Pevca mi je na hitro napolnila kufr s svojo slovensko filigransko  poetičnostjo, in potem se nisem več pobrala. Morda je problemček tudi v tem, da so bile večinoma res zelo zelo kratke in ni bilo prave možnosti za razvoj zgodbe (zdi se, da so bile standardne omejitve dolžine 120 vrstic, a ne za vse). Od tistih, ki sem jih prebrala, mi je bila najbolj všeč Tatica Toma Kočarja o materi, ki je s sadja pobirala nalepke za svojega bolnega sina - v skopem pripovedovanju varnostnika, ki je v omejenih vrsticah vseeno uspel nadrobiti še veliko enih malenkosti kot pri površnem klepetu med kolegi, v katerem se pove vse in nič. Valovi kratkih zgodb. Nagrajene zgodbe Radia Slovenija - 25 let; založba LUD Literatura; ISBN ...

John Maxwell Coetzee: Deška leta. Prizori iz podeželjskega življenja * če že, ocena 9 /10..... Južnoafriški pisatelj John Maxwell Coetzee (1940), Nobelovec 2003, o svojem otroštvu piše v sedanjiku in v tretji osebi, "ta fant" je sproti samoopazovan in razložen z lastne iskrene perspektive, samozaveden in navzven se skuša sprenevedati . Išče identitito in prostor pod soncem, se zaveda lastne in družinske "nenormalnosti" , ko ne spada na kmetijo, kjer je rad, ne mara očeta, pripada in se upira materinem vplivu, ne hodi bos niti v cerkev, ima afrikanerski priimek, govori pa samo angleško... Globoko je zavračal očeta, ki pa se šele na koncu razgali za zgubljenega in šibkega alkoholika. Ni lahkotno branje, a zelo pritegne in je ganljivo in na trenutke celo smešno tudi v težki zadevah (npr nasilje med otroki). Coetzee je veljal za izredno zadržanega pisatelja, tako v pisanju kot v privatnem življenju (na mnogih večerjah naj pogosto ne bi izustili niti stavka...), kar se ...

  Fredrik Backman: Mož z imenom Ove * če že, ocena 7/10..... Avtor je bil zelo popularen bloger, zato ni veliko presenečenje, da je bil tale njegov prvenec takojšnja izjemna uspešnica. Ove je en postaran okornež (čeprav glede na opise presenetljivo samo! 59), ravno ovdovel, ravno upokojen, s precej skromnim težkim otroštvom in mladostjo, ki pa se je poročil z eno sončno žensko, s katero sta prebrodila tudi marsikaj. Ove prisega na saab avtomobile, deluje trd in zakrknjen in skopuški, v sebi pa je izredno mehkega in dobrega srca - samo da to zelo skriva. Napisano je s suhim humorjem v tretji osebi, a popolnoma z njegovega vidika ( Človeku je težko priznati, da nima prav. Še zlasti, če nima prav že zelo dolgo. ) in v kratkostavčnem posmehljivem stilu .  Bere se zelo gladko in hitro, čeprav rahlo preveč predvidljivo in sem se tega v drugi polovici že preceeeej naveličala, a vseeno kdaj pa kdaj prhnila v smeh in tudi na obrtniški ciljano ganljiv konec sem trznila. Skratka, zelo ...

  Hermann Hesse: Mali srpan in druge mladostne pripovedi * če že, ocena 8/10..... Hermann Hesse (1877-1962) je telih osem zgodb napisal pri svojih 25-33 letih. Govori o odraščanju,  odtrgavanju od doma, prvih naivnih zagledanosti in plahih poskusih, zavrnitvah... Tri od devetih zgodb so se mi zdele izjemne, kar nekaj pa slaboprebavljivo naivnih . Mladostne pripovedi da, res o mladostnikih in odraščanju, se mi pa zdi, da je to lažje prizanesljivo brat, če poznaš še kakšen Hessejev večji biser. Prva zgodba Iz otroških časov  je prvoosebna, z manj opisov in utemeljevanjem dejanj, ki pri pripovedanju o sebi niso potrebne oziroma so odveč, ta zgodba me je najbolj ganila in pretresla, po njej sem bila pri vseh ostalih žal obsojena na rahlo razočaranje... v njej se spominja smrti otroškega prijatelja, odraščanje od tiste prve pomladi, ko potem nobena pomlad ni bila več ista. Mali srpan (julij) govori o prvi zagledanosti v malce starejše dekle na kratkem obisku, dekle je obzirn...

  Pierre Michon: Mala življenja * če že, ocena 8 /10..... Roman je razdeljen na osem poglavij, vsako  obsvetli kakšno obrobno osebo, o kateri pisatelj razmišlja ali se nanjo spominja , ki pa so z vidika pisanja zanimive predvsem zato, ker mu očitno prihajajo  pogosto v (pod)zavest. Ves čas poudarja eksplicitno (morda, verjetno, recimo da, ...) ali pa samo s stilom pisanja, da gre večinoma za domneve o teh osebah, itak pa piše predvsem o sebi, mentalna prisotnost zgodbe posameznih "malih ljudi" še vpleta samo vzporedno , ves čas po malem ali po kosih z občasno večjim fokusom, včasih pa to osrednjo osebo poglavja komajda omeni in kakšno od teh niti ni nikoli srečal (npr umrla sestrica pa brat babičine babice, ki ga je oče v pijanosti neke noči pognal od doma in se je potem o njegovi usodi samo ugibalo). Piše o mnogih drobnarijah, ki so zanimive predvsem zato, ker si ji jih zapomnil (npr. vijolična barva obleke, ki mu je bila zelo všeč, v kateri se je njegovo dekle stisnilo...

Lars Gustafsson: Čebelarjeva smrt   * če že, ocena 9/10..... Introvertirani prezgodaj upokojeni štiridesetletnik, njegovo soočanje z rakom (malce ga ignorira) oziroma s smrtjo (čas kar dobro izkoristi za razmišljanje), lastno ovrednotenje brez sprenevedanja. Tole je zadnji in najbolj znan od petih romanov cikla Razpoke v zidu, skupna tema jim je odtujenost posameznika in v vsakem romanu je en Lars rojen na isti dan kot pisatelj Lars  Gustafsson (1936-2016), doktoriral iz Nitscheja. Tako pisatelj kot protagonist Lars sta rojena 1936, dogajanje oz. pisanje pa okrog 1975. Eklektični nekonsistentni zapiski iz raznih beležnic, ni čist dnevnik, a pripovedovanje v prvi osebi sebi o sebi.  Zelo moderno, mladostno razmišljanje in pisanje... Malo sprotnih drobnih dogodkov, malo spominov na otroštvo in na bivšo ženo, malo o bolezni, malo neke simbolične a še kar znosne sci-fi eskapade, včasih malce preveč zakomplicirani in dolgovezni stavki za moj okus... Da gre za nek cikl petih ro...

Hermann Hesse: Demian; Potovanje v Jutrovo deželo * če že, ocena 9 in 1/10..... Hermann Hesse 1877-1962, problematičen in upornik že kot otrok (nad njim so izvajali celo eksorcizem), poskus samomora v mladosti, začel delati v bukvarnah, veliko bral in se kmalu uspel preživljati s pisanjem, Nobelova nagrada 1946 kot sprava z nemškim narodom, od prve vojne prepričan pacifist, antinacionalist, v 30-ih letih aktivno promoviral judovske pisatelje, bil prepovedan v Nemčiji  - ob začetku prve svetovne vojne se je izpostavil v svojih delih kot pacifist (in se na široko zameril v Nemčiji s pozivom proti nacionalizmu v časopisnem članku 1914  O Freunde, nicht diese Töne! ), izselil se je v Š vico. V  60-ih je postal izredno popularen v Ameriki v času uporništva in želji po razsvetljenju... Poročen trikrat. Njegovi starši so bili iz misionarskih družin iz Indije, zato so mu bile te kulture blizu.  Na začetku knjige je izsek iz utemeljitve Nobelove nagrade (za resnobnost in iskr...

  Velibor Čolić: Sarajevski omnibus * če že, ocena 8/10..... Leposlovno delo z resničnimi osebnostmi (Gavrilo Princip, Ivo Andrić, duhovniki štirih bosanskih religih,....) predvsem okrog atentata Ferdinanda 1914 v Sarajevu . Poetično in pravljično, zasnovano kot lepo tekoč "filmski" omnibus, različni pogledi na ta zgodovinski dogodek in še kakšne dodatne vsaj rahlo povezane sarajevske znamenitosti, poglavja pa si sledijo vsaj rahlo povezana. Začne se sicer s podobnimi "osebnimi" zgodbami gradilcev različnih verzij Latinskega mosta od 16. stoletja dalje, kasneje pa podobno o graditeljih Viječnice, mestne hiše, nato pa o Hagadi - judovskem svetem dokumentu prinesenem iz Španije med njihovem pregonu v 15. stoletju, o spletu naključij, ki je dokument obvarovalo nazadnje med srbskim obstreljevanjem - zelo lepo tekoča pripovedka, vmes sicer npr kakšne neverjetne podrobnosti o videzu hišne pomočnice prvega pomembnega varuha tega dokumenta. Na koncu pa še Dodatek:  zgodba ...

  Jože Javoršek: Srečanja * če že, ocena 1/10..... Tole je označeno kot esej o teoriji umetnosti, razprava o sodobnem romanu . Javoršek piše kot v dnevniških zaznamkih (a brez letnic) o druženju in o raznih srečanjih in razglabljanjih z eminentnimi evropskimi (predvsem francoskimi) literarnimi sodobnimi velikani. Nisem uspela ugotoviti, ali je res bil po izpustitvi iz zapora 1952 pa do izzida knjige 1958 več kot eno leto nepretrgoma v tujini, proti koncu tudi piše o tem, kako si zna pričarati pogovore s Shakespearom itd, tako da ne vem, ali si ni malo pričaral in prikrojil tudi vse to. V  svojih avtobiografijah ( Nevarna razmerja , La mémoire dangereuse ) sicer podrobno navaja, med kakšnimi krogi se je gibal v Franciji med študijem na Sorboni takoj po vojni, pa tudi kako je po zaporu komaj čakal na vizo za ponoven obisk prijateljev in kako jih je s sinom Svitom obiskoval itd itd, pa kako je imel resne možnosti, da se kar preseli za stalno v tujino, ne spomnim pa se tako dolge ...

  Yasmina Reza: Babilon * če že, ocena 9/10..... Yasmina Reza (1959) je predvsem uveljavljena dramatičarka, za Babilon pa je prejela prestižno francosko literarno nagrado. Gre za samorefleksivno pripovedovanje po srcu mlade ženske o vpletenosti v sosedin umor . Ko pripoveduje, kako jo je zbližala hoja po stopnicah (ona zaradi postave, on zaradi klavstrofobije) namesto dvigala z nekim čisto nič posebnim sosedom, s precej (samo)ironije razmišlja o sebi kot ženski okrog 60, svojem otroštvu, svojih prijateljih, možu, sinu, svoji sestri in ravnokar umrli mami ter njeni negovalki, prijateljih in prijateljicah, še največ podrobnosti pa pripoveduje o tem na videz dolgočasnem sosedu, njegovem nadležnem mačku, s katerim se je pogovarjal po italijansko, njegovi new-ageovski ženi in njenem problematičnem vnuku. Po zabavi, ki jih ni pogosto prirejala in je pod stresom kupila sto novih kozarcev "kot da bi imela same take prijatelje, ki jim je zelo važno, da vsako pijačo pijejo ravno v pravi obl...

Charles Dickens: Povest o dveh mestih * če že, ocena 8/10..... Charles Dickens (1812-1870)  je za nekatere (predvsem Angleže) največji pisatelj, tole je njegovo najbolj cenjeno delo in eno najbolj prodajanih leposlovnih knjig vseh časov. Glavni protagonisti živijo med Parizom in Londonom, gre za težke in prepletene osebne drame  v zgodovinskem okvirju francoske revolucije (1789-1799), posledica dogodkov izpred desetljetij. Na wiki obstaja izčrpna  razdelava zgodbe . Knjigo v angleščini mi je kot svojo najljubšo pred leti podaril Mike, pa je nikakor nisem mogla brati, zdaj v slovenščini mi je jasno, zakaj. Zdravnika Manetta 1757 pokličejo k mladi revni ženski, ki se ji je zmešalo, ker si jo je ugrabil en markiz, ob tem v dvoboju smrtno ranil njenega brata, očetu je počilo srce, sestre pa so poslali v druge kraje - no, ena od sester je potem čez dobrih trideset let taglavna revolucionarka, poročena ravno z bivšim slugo tega zdravnika, ki so ga 1757 vtaknili brez sodbe za 17...

  Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srecna, če si lahko normalna? * če že, ocena 6/10..... Jeanette Winterson (1959) se v tej svoji avtobiografiji iz 2011 naslanja tudi z daljšimi citati na polavtobiografijo  Pomaranče   iz 1985,  bolj kot v razvoj dogodkov v svojem življenju pa se spušča v filozofiranje o zgodovini industrijskega Manchestra in zelo malo na svojo konkretno binkoštno (pentacostno) cerkev, izkušnje v cerkvi, šoli itd. Filozofira o literaturi, zgodovini, vmes pa kot mimogrede umesti kakšno prelomnico iz svojega življenja . Saj je zanimivo, ampak ni pa nekega konsistentnega pripovedovanja, Pomaranče so se precej bolje brale. Pa tako zanimivo zgodbo je imela, ko jo je posvojila verska fanatičarka, ki je želela misionarko, ne pa lezbijko... Bolj zanimivo je bilo opisano obdobje, ki jih v Pomarančah ni, o iskanju biološke mame, čeprav zelo zelo na kratko o razočaranju nad njo, pa na kratko o svojih polomijadah v ljubezenskih zvezah (lahko je ljubila, ni zna...