Alja Tkačev - izbrani dnevniki

Alja Tkačev: Igralka s svinčnikom. Izbrani dnevniki (1962─1991)

* če že, ocena 9/10..... 

Alja Tkačev (1934-1991), polna telentov (igralka, lutkarica, improvizatorka, prevajalka, pisateljica, pesnica, režiserka....) in odvisnosti/pretiravanj (alko, nikotin, bulimija, moški, joga, copranje - magija, ...). Stalno niha med evforijo in obupom, samouničevanjem in samoopevanjem. Neprilagojena, originalna, jedek humor, osamljena, svobodna upornica, markantna, prepirljiva, po nepotrebnem umrla mlada zaradi globoke verske zaverovanosti.  Hlepela po moškem, se hitro zaljubljala, bila vedno znova nespametno predana v blesave zveze in razočarana. Oče ruski Ukrajinec, mama učiteljica, mlajši brat - vsi so ji kmalu pomrli, a za življenja si niso bili blizu. 

Dnevnik, svoj edini stalni in zanesljivi sopotnik, je redno pisala od svojega 28. leta do pet dni pred smrtjo, poimenuje ga Tabuji, a piše za bralce, v dnevniških zapiskih je iskrena, občutljiva in trmasto samozavestna, če ne kar narcistična. Napolnila je 183 zvezkov, v tisk je šlo cca 10% (nekaj tudi v izogib tožb, navaja Marijan Zlobec - a je kaj šans, da pripravim kokice za branje razširjenega izbora čez 50 let??!). Se ne spušča v opravljanje (vsaj v objavljenem izboru), zapisuje izključno lastna opažanja in izkušnje. Zdi se mi, da je opravljen izbor zelo zelo dober, bilo je zahtevno delo in odločitve. Lepo razporejenih tudi kar nekaj fotk, pogrešala pa sem več obraznih portretov. Spomnim se je, pa ne samo kot kot izjemne Pike Nogavičke - bila je izjemna in specifična v vseh vlogah.

Brala sem vsa pretresena, na začetku od iskrenosti, potem pa vse bolj od njene nesreče in osamljenosti in nespametnosti in samouničevanja. Sprva je bila polna načrtov energije elana..., potem pa se to začne rušiti: alkohol, osamljenost, grozne nasilne in izkoriščevalke zveze (zlasti dobri 2 leti pretepanja s Fantomom, kriminalcem, so dobesedno šokantne), sledi zdravljenje na psihiatrični kliniki, občasna resigniranost nad vlogami in zaposlitvijo v Lutkovnem gledališču po nezadovoljstvu v Mladinskem (v Dramo je niso sprejeli kljub desetletnim poskusom in velikim igralskim dosežkom), a do konca in vedno tleče ambicije in samozavest, razni pogumni svobodni poskusi, pozorno in strastno spremlja gledališki svet (joj, kako je krut!) in priznava kakšne kvalitete tudi ljudem, ki ji sploh niso bili všeč (npr Jovanović), izredno kritična (tudi do sebe občasno), osamljena od vekomaj, na mamo intenzivno misli še dolgo po njeni smrti (bila je nasilna tudi do nje)... V zadnjih letih se v iskanju smisla in razočarana v poklicu predaja budizmu in je odločena odpraviti zatipane bule z dobrimi mislimi...

Tako iskrena in neposredna je, da ne moreš se ne istovetiti z njo, jo posvojiti, čutiti in žalovati z njo in jo pomilovati in občudovati in trepetati, ali bo vendarle še uspela kaj zasijati pred smrtjo, in se veseliti z njo vseh dobrih trenutkov. In se čuditi njeni iskrenosti, ambicijam, trmi, zasvojenosti... in se čuditi njenim sodobnikom (ni jim bilo lahko z njo, a ji verjamem, da so se je bali ne samo zaradi neprilagojenosti, ampak tudi zaradi njene izjemnosti), pa tudi zaprepadenost nad njeno nespametjo in šibkostjo... 

brez priložnosti grešiti

sadistično samaritanstvo

biti vrabec

Alja Tkačev: Igralka s svinčnikom. Izbrani dnevniki (1962─1991); Mladinska knjiga, zbirka Jubilejna,   2021; izbor Mihael Glavan, Primož Jesenko (tudi spremna beseda), Ksenija Kaučič, Staša Mihelčič; ISBN 9789610140993, 496 strani.