Prebrano

Zgodbe iz Amerike  [antologija sodobne ameriške kratke proze] * če že, ocena 4/10..... - izbor zgodb je omejen po letu 1965 in je zelo zatežen, prve štiri zgodbe sem začela in se matrala in obupala pred njihovim koncem, ostale so bile nekako berljive, a nekatere zelo na meji... sploh prve štiri zgodbe kot da jim je bil cilj, da bi bile zatežene in nerazumljive in larpurlartistične in same sebi namenjene alkvaže, ostale pa večinoma kar berljive a brez kakšnih posebnih biserov - za politično korektnost forsirano zastopano črnsko, azijsko-ameriško, mehiško, indijansko poreklo avtorjev in zgodb, poudarjanje izgubljajočih kultur obrobja, pa malo Vietnama... zgleda, da je bila primerna PC družbena angažiranost glavni kriterij izbora - morda sem pa tudi enostavno preveč pričakovala, saj sem prebrala že mnogo dobrih ameriških zgodb in njihovih izborov (v angleščini sicer) in ker sem mislila, da bo izbor podoben Zgodbam iz Kanade - čudno, da so ob vsej korektnosti za "zgodbe ...

Zgodbe iz Japonske  [antologija sodobne japonske kratke proze] * če že, ocena 6/10..... - hm hm, zelo nenavadne ekzotične bizarne zgodbe po vsebini in tudi po načinu pisanja ... sem kar težko brala in nobena zgodba se me ni zelo dotaknila, čeprav so mi bile zanimive in nenavadne in sem se predvsem samo čudila in si mislila, da je Japonska še bolj drugačna od vsega, kar poznam, kot sem si že itak mislila... š e tista zgodba, ki ni bila popolnoma futuristična ali drugače čudaška (roboti, razteleševanje, množični in posamezni harakiri, umori in serijski umori, pedofilija,...), je imela vsaj en kratek dodatek o zabavi duhov ... - dotaknila sta se me dva stavka (Čejndz: do ene petintridesetega leta si je kot vsak mislil, da bo vsak hip prišlo do preboja... Duhovi iz Lexingtona: po moji smrti ne bo nihče dva tedna prespal v postelji, kot je moj oče po materini smrti in jaz po očetovi), in to je to... - skoraj sem si mislila, da sem pa zdaj ozdravljena navdušenja nad kratk...

Alma M. Karlin: Sama - iz otroštva in mladosti... * če že, ocena 6/10..... - Alma Karlin, 12.10.1889 - 14.1.1950, rojena v Celju, je bila med obema vojnama najbolj brana nemška potopisnica ( vir ). Kot večina tedanjega celjskega meščanstva je tudi Karlinova govorila in pisala v nemškem jeziku, slovenščine pa ni poznala dobro in jo je le redko uporabljala. Srednjo šolo je končala v Gradcu, potem pa je v Londonu študirala angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, finščino, ruščino in španščino, pozneje pa se je učila še perzijščino, kitajščino in japonščino, potovala je po vsem svetu... ( vir) - med razočaranjem nad avtobiografijo Ilke Vašte sem naletela na njeno skorajda sodobnico Almo Karlin in njeno avtobiografijo Sama - v tej knjigi piše o svojih prvih 30 letih na 300 straneh, o obdobju, preden se je odpravila na pot okoli sveta, napisala pa je to kot štiridesetletnica 1930-31, ko naj bi bila najbolj srečna. Ni se mi zdelo potre...

Zgodbe iz Romunije  [antologija romunske kratke proze] * če že, ocena 8/10..... - gre za izbor zgodb napisanih po 1990, po padcu Ceausescujevega režima , zaradi cenzure in represije je bilo obdobje pred tem specifično za literaturo... sprva sem bila kar razočarana, da gre samo za najbolj sveže zgodbe... ampak so bile kar zanimive in posebne in "romunske"... nekaj zgodb je bilo seveda zelo sodobnih in globaliziranih, a ko listam zdaj po že prebrani knjigi, vidim, da se mi je veliko zgodb zdelo zabavnih in posrečenih - čeprav morda brez tektonskih premikov v dojemanju sveta in življenja... - jagodni izbor: Ob vrnitvi, Kaj bo, ko umrem, Petelin, Tovarišica, Buldožerist, Ne več kot dve novici, Petrea Nirvanski...   Zgodbe iz Romunije  [antologija romunske kratke proze]; Izbor in prevod:   Aleš Mustar; Zalozba: KUD Sodobnost International, 2011; Knjižna zbirka Izmenjave / Exchanges; ISBN:  978-961-6564-37-3; 205 strani.  

Podobe iz mojega življenja / Ilka Vašte * če že, ocena 4/10..... - sem dolgo iskala to knjigo in sem bila potem kar razočarana: precej režimsko in obrtniško pisanje, brez kakšne posebne tankovestnosti ali introspektive ... po prebranem Vražjem dekletu se mi je zdela spretna pisateljica in sem upala, da o svojem življenju pa ne bo tako obrtniško pisala - pa je, zelo nadzorovano z namenom se pohvaliti z vseh njej pomembnih vidikov, celo kjer se je rahlo posula s kakšnim pepelom, je to kot z neko lažno skromnostjo... morala sem se opominjat, da gre za žensko rojeno 1891, torej generacija mojih prababic, da bi bila malo bolj potrpežljiva ob njenih poenostavljenih in režimskih pogledih na svet... umrla je 1967, knjiga je izšla tri leta prej, ko je bila stara 73 let - rodila se je v meščansko-uradniški družini, ni ji bilo vedno samo lahko, a je imela tudi kar nekaj sreče, da je bila kot ženska odlično izobražena za tiste čase, bila učiteljica, kar je bilo v tistih časih kar spošto...

Zgodbe iz Kanade  [antologija sodobne kanadske kratke proze] * če že, ocena 9/10..... - za kanadsko verzijo tele moje bralne serije sem se odločila predvsem zaradi Alice Munro, ki pa je v slovenščini še nisem brala... in kanadske zgodbe so bile zelo in skoraj preveč v skladu s pričakovanji: lepe ganljive klasične, sicer običajno z dahom kanadske specifike, a brez pompoma in večinoma brez larpurlartizma, ganljive v svoji preprostosti o preprostih ljudeh in stvareh ...  nekaj je bilo seveda tudi takih, ki pa se me niso dotaknile, predvsem če so se mi zdele preveč preračunljivo napisane -  a vse zelo berljive in z "nezateženim" slogom; - moj jagodni izbor bi bil: Odpuščanje v družinah, Ponirki,  Dolina Houdou, Cvetje za poroke in pogrebe, Kratko poznanstvo, Izgubljeni oče, Tisti grozni javorjev list na ledu, Dobro varovana skrivnost, Če si tam, Ko ptice prinesejo sonce;   Zgodbe iz Kanade  [antologija sodobne kanadske kratke proze]; Izbor in prevod:...

Zgodbe iz Portugalsk e [antologija sodobne portugalske kratke proze] * če že, ocena 8/10..... - seveda sem se odločila za portugalske zgodbe, nekaj bolj domačega, vedela pa sem, da bom zato tudi malo bolj kritična :-)) - kar zanimivo mi je bilo brati, čeprav zelo zelo me pa ni pritegnila ali pretresla nobena zgodba... - ponovno sem lahko ugotovila, da se mi zdi Miguel Torga fantastičen pisatelj, navdušenja nad njim sem se nalezla že pred leti od inštruktorice portugalščine, zato morda nisem najbolj objektivna... res moram prebrati še kaj njegovega, verjetno pa ne bi mogla zgrešiti niti s Tereso Veiga - moj jagodni izbor tega izbora bi bil: Alma-Grande, Erika in Svit, Hlapec - tele zgodbe so res precej portugalske in to predvsem v tem, da se zelo čuti, da se teli avtorji zavedajo svoje osebne in nacionalne posebnosti, gradijo in jo poudarjajo, tako v dobrem kot v slabem... Je pa za pohvalit izbor, da v njih ni pretiravanja s portugalskimi klišeji ... - prevod se mi...

Zgodbe iz Urugvaja  [antologija sodobne urugvajske kratke proze] * če že, ocena 8/10..... - antologijo sem prebrala zaradi prevajalca, sošolca :-) - rada imam kratke zgodbe, kratka forma ne dopušča dolgovezenja in okolišarjenja in  razgali dejansko pisateljsko sposobnost, se mora takoj začeti, je neposredna in močna - če je zgodba seveda dobro napisana . Ob tem sem tudi ponovno osvežila znanje o tem, kaj je kratka zgodba in kaj črtica... - različni avtorji in različni stili, dober in uspešno opravljen izziv za prevajalca! - že takoj pri prvi zgodbi pa kar malo v šoku in tudi kasneje me je pri nekaterih kar močno obtežilo vsako bizarno nasilje in krutost - in tega ni bilo malo, gre za en drug svet, neobziren in rahlo neprijeten in skrivnosten in nevaren , - a ob koncu knjige, ko sem šla skozi kazalo, sem videla, da mi je bilo kar nekaj zgodb zelo všeč in so se me tako ali drugače dotaknile (Fotografija, Nedeljska ptička, Dobra novica, O tem, kako sem napisa...

Javier Marías: Tako belo srce   * če že, ocena 9/10..... - knjigo sem dobila v dar pred mnogimi leti od Petra in Urše, in se je sploh ne spomnim, in sem se zaradi posvetila zdaj kar malo prisilila, da sem jo prebrala... prekladala sem jo in hranila na dosegu rok že mnoge zadnje mesece, parkrat začela, vedno od začetka - a čeprav se mi je zdel način pisanja zelo zanimiv in slutila se je dobra knjiga, mi nikakor ni steklo - gre za zgodbo o skrivnostih: o tem, da ko enkrat veš, tega ne moreš več spremeniti, in "srce ni več tako belo"... in so ljudje, ki s tem ne morejo živeti, vsem pa spremenijo perspektivno na osebe, ki jih poznamo celo življenje. ..  - naslov je citat iz Macbetha, in knjiga se začne s prizorom samomora mlade ženske pred skoraj pol stoletja, ki se je ravno vrnila s poročnega potovanja... seveda se sluti, da je razlog njenega samomora neka velika skrivnost, nenavadna in slučajna in težka in ljubezenska zgodba, a potem zgodba zahaja v analizo odnosov...

Intimnost / Hanif Kureishi * če že, ocena 9/10..... - knjigo sem dobila v dar pred leti, pri tokratnem ponovnem branju sem se jo spomnila zelo bežno - bere se hitro, tisk je velik, strani kar letijo, z lahkoto prekineš med odstavki in začneš znova, v bistvu zelo lahkotno in depresivno hkrati ... ni rečeno, da je ne bom prebrala še kdaj ;-) Ali pa še kaj od tega avtorja, ki ni zelo uspešen brezveze... - iskreno podajanje podečih se misli moškega srednjih letih v noči, preden zapusti družino . Preskakovanje med spomini na to zvezo in druge ženske, starše, razne prijatelje, dojemanje dveh sinov malčkov, sebe, stvari... Brez olepševanja in brez ovinkarjenja, brez pretiranega pojasnjevanja. Precej dobro zavedanje, da se s tem končuje komotnost življenja, da bo prizadel otroka, da je patetičen. - tip v bistvu zelo nesimpatičen, v marsičem dobesedno aboten, rešuje pa ga iskrenost in samopoznavanje in samospraševanje in razmišljanje. Zato je poleg obsojanja in nerazumevanja deležen ...

Pomladni dan / Ciril Kosmač  * če že, ocena 7/10..... - ko je Žiga zaključil z maturo, sem jo prebrala iz radovednosti, kaj mora mladina brati za zrelostni izpit spomladi 2018 - morda sem jo celo že kdaj zdavno prebrala, se ne spomnim natančno, a tokrat sem na začetku kar težko brala in me sploh ni pritegnilo, ob koncu knjige pa vendarle razmišljam, da sem bila kot mlada bralka precej manj kritična in bi me manj motilo rahlo obrtniško pisanje in bi mi bila knjiga verjetno precej bolj všeč kot zdaj - prvi in zadnji stavek sta ista, skoraj: Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit. Vmes pa pripovedovanje o mladem moškem, ki je po 15 letih prišel domov, po odisejadah druge svetovne vojne in življenja, obuja spomine na otroštvo, na prvo svetovno vojno, odlaša povedati ostareli in osamljeni in izčrpani teti novico, da je oče umrl v nemškem taborišču - gre pa pravzaprav za roman o Kadetki, kot so vsi imenovali Boženo, katero rojstvo in živ...