Obrtne podobe iz življenja Ilke Vašte

Podobe iz mojega življenja / Ilka Vašte

* če že, ocena 4/10.....

- sem dolgo iskala to knjigo in sem bila potem kar razočarana: precej režimsko in obrtniško pisanje, brez kakšne posebne tankovestnosti ali introspektive... po prebranem Vražjem dekletu se mi je zdela spretna pisateljica in sem upala, da o svojem življenju pa ne bo tako obrtniško pisala - pa je, zelo nadzorovano z namenom se pohvaliti z vseh njej pomembnih vidikov, celo kjer se je rahlo posula s kakšnim pepelom, je to kot z neko lažno skromnostjo... morala sem se opominjat, da gre za žensko rojeno 1891, torej generacija mojih prababic, da bi bila malo bolj potrpežljiva ob njenih poenostavljenih in režimskih pogledih na svet... umrla je 1967, knjiga je izšla tri leta prej, ko je bila stara 73 let
- rodila se je v meščansko-uradniški družini, ni ji bilo vedno samo lahko, a je imela tudi kar nekaj sreče, da je bila kot ženska odlično izobražena za tiste čase, bila učiteljica, kar je bilo v tistih časih kar spoštovano, in že pred smrtjo je doživela neko pisateljsko slavo... tudi o tem, da je bila kot ženska v depriviligiranem položaju napram bratom, precej obrobno, sploh pa se zdi, da je bila tudi glede tega kar srečnica za tisto obdobje
- nič o tem, ali je vendarle imela kakšne pomisleke in zadržke ob povojnem komunističnem režimu, vsaj v tej knjigi ne
- na koncu ekstra poudari, da ni hotela pisariti o svojih ljubezenskih zgodbah, a da jih je nekaj bilo, a se je nekako odpovedovala v dobro družine... tudi o svoji duševno prizadeti hčerki Savi izredno obrobno, o mlajši Zlati morda za odtenek več, saj je bila še bolj kot na njen študij medicine ponosna na njene komunistične in partizanske aktivnosti... za nianso nekaj toplih iskric o Zlatini hčerki, vnukinji Veleni, tudi kasnejši medicinki
- začetek knjige pa precej obetaven, o svojih najzgodnejših spominih na staro mamo, tete, sosede, na stanovanje, predmete, stavke... potem pa njeno pripovedovanje kmalu ob začetku šolanja zaide v samoopevanje svojih intelektualnih sposobnostih, protiklerikalnih stališčih, uporništvu in pravičništvu, s pogledi nagrajevanim spoštovanjem delavcev in čutom za socialne pravice, ponosnim slovenstvom,  itd itd
- presenetilo me je prostodušno razmišljanje o zvezi z bratrancem prvega reda?!
- zelo cenila očeta, mamo pa nekako spet bolj obrobno - tako kot njo starši je tudi ona svojo prvorojenko kmalu poslala svojim staršem...
- nakazan problematičen odnos z možem, ki pa je kmalu umrl, sta se imela tudi zelo rada in sta bila kar frajerja, npr za poročno potovanje sta se hotela vzpet na Triglav, kar jima je preprečilo vreme
- ha, Ilka je krajše za Klotildo, ona je bila krščena kot Klotilda Franja Burger
- suma sumarum: je bila kar zanimiv piškotek, tale Klotilda, nadpovprečna v marsičem, česar se je lotila (pisanje, slikanje, matematika, pedagogika, planinarjenje...) - a vse nekako na obrtniški ravni... vsekakor je življenje ni nič kaj dosti obtesalo in je bila ravno dovolj uspešna, da je bila zelo samozadovoljna in samozavestna, in se počutila še za odtenek bolj iznajdljivo, kot je dejansko bila, tako da se zdi, da je tale njen stil pisanja in dojemanja sveta in sebe ne le obrtniški, ampak tudi iskreno in iz srca pristno obrtniški...
- sem bila pa ravno dovolj presenečena nad njenim stilom in se ji čudila od strani do strani, da nisem zelo težko brala... in mi tole ni omajalo zanimanja za avtobiografije, je pa okrepilo moje mnenje, da ni niti tako zelo pomembno izjemno ali zanimivo življenje (ki ga je ona definitivno imela), pač pa samorefleksija, iskrenost in spretnost izražanja - od tega pa Ilka ni imela ali pa si ni dovolila imeti predvsem samorefleksije, se mi zdi...

Podobe iz mojega življenja / Ilka Vašte; Mladinska knjiga, 1964 (Ljubljana : "Jože Moškrič"); Zbirka: Knjižnica NOB; 203 strani

zadnji stavki  - zelo režimski - kar nekaj tega prisotno po vsej knjigi, ampak tole na koncu pa še posebej nabreklo

mož je bil očitno kar problematičen, a ona tudi kar zadovoljna, kako ga je uspešno manipulirala

o tem, kako je mož problematično popival in kako je krasno krotila svoje živce oziroma ga z lastno samodisciplino mučila

njen pogovor z duhovnikom, ki naj bi jo spreobrnil - lepo in na kratko povzeto tako vsebinsko kot tudi o njenem samovšečnem karakterju

kako se je brez besed z očmi v tramvaju pogovarjala z županom Hribarjem tik pred njegovim samomorom

kako si oz. nam predstavlja, da so o njej občudujoče in zavistno razmišljali drugi

1912, 21 let

1937

risba je last vnukinje Velene Visenjak Starman - morda bi bila pa Ilka res lahko tudi uspešna slikarka...