Marías - Tako belo srce

Javier Marías: Tako belo srce  

* če že, ocena 9/10.....

- knjigo sem dobila v dar pred mnogimi leti od Petra in Urše, in se je sploh ne spomnim, in sem se zaradi posvetila zdaj kar malo prisilila, da sem jo prebrala... prekladala sem jo in hranila na dosegu rok že mnoge zadnje mesece, parkrat začela, vedno od začetka - a čeprav se mi je zdel način pisanja zelo zanimiv in slutila se je dobra knjiga, mi nikakor ni steklo
- gre za zgodbo o skrivnostih: o tem, da ko enkrat veš, tega ne moreš več spremeniti, in "srce ni več tako belo"... in so ljudje, ki s tem ne morejo živeti, vsem pa spremenijo perspektivno na osebe, ki jih poznamo celo življenje... 
- naslov je citat iz Macbetha, in knjiga se začne s prizorom samomora mlade ženske pred skoraj pol stoletja, ki se je ravno vrnila s poročnega potovanja... seveda se sluti, da je razlog njenega samomora neka velika skrivnost, nenavadna in slučajna in težka in ljubezenska zgodba, a potem zgodba zahaja v analizo odnosov med ljudmi, ki s tem nimajo nobene direktne povezave
- poročita se dva prevajalca, govori pa knjigo on v prvi osebi, analizira predvsem svoj odnos z ženo, ustvarjanje novih navad in novega doma, brez patetitke ali idealiziranja in zelo odkritosrčno... premleva pri sebi razne podrobnosti in stvari, predvsem tiste, ki jih ne izreče svoji novi ženi ali ljudem okrog sebe, in občutja, ki jih ne ubesedi... nekatere velike in majhne stvari, zelo pikolovsko, zelo samokritično... med pripovedovanjem v knjigi pa je iskren in odprt, med samimi stavki razmislja o primernosti in ustreznosti posameznih besed, jih tehta in ovrednoti in zamenjuje, kar deluje še posebej avtentično, saj gre vendar za izkušenega prevajalca... pa vendar tak način pripovedovanja deluje nekako tehnično in brezosebno in težkosledljivo (vsaj meni), čeprav je pravzaprav izredno osebno in izredno tankočutno
- nekateri deli so napisani izrazito preprosto in bi šlo lahko za črtice v berilu iz osnovne šole, nekateri pa so kar brutalni... še posebej nelagodno mi je bilo brati o prijateljici Berti, s katero sta tako povezana in imata neko posebno prijateljstvo, in spremlja in sodeluje pri njenih žalostnih avanturah  pri iskanju partnerja in seksa
- poleg analize o vedenju velikih družinskih skrivnosti pa mi je knjiga tudi neko ogledalo zakona, katerega izgradnja ni lahka, pa če je med zakoncema še taka naklonjenost in usklajenost in imata pravzaprav veliko srečo drug z drugim
- pravzaprav je postopno in slučajno odkrivanje ozadja tistega samomora samo okvir analizi medčloveskih odnosov, briljantna knjiga z mnogimi pomenljivimi slikami in liki in zgodbami... ki bi vsaka zadostovala že sama zase, pa vendar v mozaiku dobivajo pravo življenjsko globino in dimenzijo, pridobivajo na pomembnosti in nepomembnosti... odtujen odnos med očetom in sinom, mladoporočencema, o ženskah, ki iščejo ljubezen in se utapljajo v neperspektivne afere, med nesimpatičnimi otroškimi prijatelji, med vsiljivimi lajnarji na ulici, med bivšimi ljubimci --- a vendarle še najbolj o neki zaljubljeni mladi ženski, ki si je želela biti z nekom, a je nekdo moral zaradi tega umreti - a ko je umrl, ji ni bilo več za živeti s poznavanjem vzroka te smrti - bila je premlada, preveč idealistična, s preveč belim srcem
- gre za zelo cenjenega in nagrajevanega pisatelja, in lahko vidim, zakaj... ne vem, če bom to prebrala še enkrat ali kaj drugega njegovega, vsekakor pa v meni zelo odzvanja tale knjiga in me je pretresla in spremenila, le kdo bi vedel, za kako dolgo... 

primer razmišljanja in pisanja str. 270:
"Čutil sem tisto nestrpnost, ki je ne nadzorujemo, kadar nehamo koga ljubiti, pa nas ta še zmeraj ljubi za vsako ceno in se ne vda, hočemo, da se vse konča, kadar se samo nam zdi, da je zaključeno. Čim bolj odmaknjen sem se počutil, tem leplivejša je bila, tem bolj me je dušila, več je od mene zahtevala."

 
Javier Marías: Tako belo srce; Naslov izvirnika:Corazón tan blanco, 1992, prevod Marjeta Drobnič; Cankarjeva založba, 1997; Zbirka XX. stoletja; ISBN: 961-231-019-X; 306 strani.