Kosmačev pomladni dan

Pomladni dan / Ciril Kosmač

 * če že, ocena 7/10.....

- ko je Žiga zaključil z maturo, sem jo prebrala iz radovednosti, kaj mora mladina brati za zrelostni izpit spomladi 2018
- morda sem jo celo že kdaj zdavno prebrala, se ne spomnim natančno, a tokrat sem na začetku kar težko brala in me sploh ni pritegnilo, ob koncu knjige pa vendarle razmišljam, da sem bila kot mlada bralka precej manj kritična in bi me manj motilo rahlo obrtniško pisanje in bi mi bila knjiga verjetno precej bolj všeč kot zdaj
- prvi in zadnji stavek sta ista, skoraj: Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit. Vmes pa pripovedovanje o mladem moškem, ki je po 15 letih prišel domov, po odisejadah druge svetovne vojne in življenja, obuja spomine na otroštvo, na prvo svetovno vojno, odlaša povedati ostareli in osamljeni in izčrpani teti novico, da je oče umrl v nemškem taborišču
- gre pa pravzaprav za roman o Kadetki, kot so vsi imenovali Boženo, katero rojstvo in življenje je polno nekih naključij, oče tuji soldat v prvi svetovni vojni, naredi samomor le par ur pred njenim rojstvom, mlada nezakonska mama pa malo kasneje, v drugi svetovni vojni pa Kadetka zanosi s tujim soldatom, ki sicer prestopi k partizanom in umre med poskakovanjem od sreče ob novici o nosečnosti, ko se mu sproži brzostrelka. A Kadetka tega ne ve, nekaj dni po koncu vojne ga še vedno čaka, skrbi za dvoletno hčerko... In na lep pomladni dan grejo po šmarnice pod Vranjek, kjer je njegov grob, bil pa je tudi začasni grob njenega očeta (ah!), in ob pogledu na grob ji je vse jasno, sprejme novico še kar dobro, takoj zasadi šmarnice v oblike zelene zvezde (ah!)
- piše v prvi osebi in mnoge stvari delujejo precej avtentično avtobiografsko, kraji, družinske zgodbe in dinamike, kako je delal šolo z izpiti, ker za za pouk ni bilo denarja, zgodnja smrt mame, smrt očeta v taborišču, ko ga je Nemec udaril s coklo po glavi, 15-letna odsotnost od doma, pa prej kot mladenič zapor in usmrtitev tovarišev (njega ni bilo na sestanku zavedne slovenske mladine zaradi mamine smrti, drugače bi ubili tudi njega med prvimi bazoviškimi žrtvami) - ni pa čisto jasno, kaj je dodano in kaj ni, sploh npr koliko je izmišljena Kadetkina zgodba
- str 117: teta mu odsvetuje sprehod do šmarnic, zadaj je zapletena zgodba o Kadetki kot "pravi roman", teta ji tudi ob šmarnicah na grobu zamolči resnični način smrti partnerja in ga malo polepša in prilagodi in dopolni s podrobnostmi in sčasoma bo še sama verjela, ker bo tako lepo zmišljeno, da bo tako najbolj prav... tako kot je treba pisati romane, kot je dobesedno opredeljeno tukaj z besedami pragmatične utrjene tete. Dolgo se ne sluti, da bo roman pravzaprav zgodba o Kadetki, ker je tako lepo zapakirana v prihod domov, obujanje spominov, prebliskov, razmišljanj o vojni, družini, krajih in ljudeh... Potem pa se izkaže, da je ta družinski osebni okvir prav tako mojstrski kot je sama  umestitev te romantične zgodbe v okvir in obrtniška in obrobna in poglavitna hkrati. Kar premeteno!
- zelo bije v oči idealizirano predstavljanje družinskih članov in precej cinično in zagrenjeno ali celo zamerljivo praktično o večini drugih lokalnih likov... sploh Kadetka je ena sama neskončna lepota in dostojanstvo in famme-fatalnost primerna samo za pravljice... Pravo olajšanje je, da ni na koncu izrecno srečnega ljubezenskega konca med avtorjem in Kadetko, ostaja pa široko odprta možnost.
- vse do konca se sluti teža napovedi in odkrivanja slabih novic, ki pa jih je potrebno odkriti in s katerimi je potrebno živeti, kar vsem kar nekako uspeva. Olajšanje je tudi, da ni mrtva kar Kadetka, glede na to, kako se ves čas napoveduje skorajšnje odkritje zelo presunljive zgodbe. Teti pa še ni povedal, da očeta ne bo nikoli več domov in da zaman zrači njegovo nartaboljšo obleko...
- zdi se, da je šlo za ljubečo in toplo in čustveno in kvalitetno in ambiciozno Kosmačevo družino, čeprav zelo revno. Oče in mati zelo poduhovljena in ljubeča. Fant ni šel na mamin pogreb, ker ni imel dovolj lepe obleke?!? - verjetno ga je samo oče hotel prišparati, ker je bil ne samo po šolskih izpitih tako zelo izčrpan, fizično in psihično...
- str 16 in 17 - prelepo opisana pot, ko oče spremlja fanta na beg iz italijanskega območja, kjer so ga stalno nadzorovali in šikanirali, zadnji skopi in ljubeči in pomenljivi stavki med njima, s kepo v grlu, in nikoli več se ne bosta videla
- drugače pa kar veliko enih različnih stilov pisanja (npr stran 112), od domovinskega in zanosnega nakladanja, obrtniških "kmetskih slik", pametovanja in filozofiranja in včasih prepametnega razmišljanja in generaliziranja in poskus istočasnega zadovoljevanja notranjih in zunanjih pričakovanj, se zdi - in zdi se, da pisatelj na splošno ni bil v lahki situaciji, tako notranje kot zunanje zelo nepomirjen. Knjiga je prvič izšla 1953, objavljal je do 1959 (Tantadruj), potem pa vse do smrti 1980 praktično nič več... Rojen je bil leta 1910.

vir

Pomladni dan / Ciril Kosmač; Založba: Mladinska knjiga, 2017, prva izdaja 1950; ISBN: 978-961-01-2524-2; 239 strani

 
*************************************************************************

RAZNORAZNI VIRI

Roman Pomladni dan (Novi svet, 1950) je Kosmačevo najobsežnejše besedilo. Z asociativno spominsko tehniko obuja podobe 1. in 2. svetovne vojne v perspektivi pripovedovalčevega otroštva, doraščanja in dozorevanja. Delo izpričuje temeljna izhodišča Kosmačeve poetike (lirizem in estetska ter etična občutljivost) in je pomembno kot odmik od kolektivističnih, z idejo socialističnega realizma zvezanih pripovednih del prvih povojnih let. Pomladni dan je eden najboljših romanov sodobne slovenske proze. (vir)

o pisatelju na splošno osebno zelo malo, zdi pa se, da je Pomladni dan zelo avtobiografski, vloga tete morda ne (v dejanskem življenju je imela najbrz to vlogo le leto starejše sestre, ki je prevzela materino vlogo po njeni smrti), oče igral harmonij, kako ga je oče pospremil prvi del poti na begu v Jugoslavijo, pa kako so očeta ubili v taborišču z udarcem s coklo, vrnitev domov po mnogih letih... (vir)
pa zabeleženi spomini najmlajše sestre... (vir)
Leta 1946 je bil zaradi obtožbe, da je angleški vohun, odstavljen z mesta urednika Slovenskega poročevalca. - a očitno ga sistem ni dokončno zmlel!!? (vir)


Kosmačeva učna pot - verjetno bi bilo kar zanimivo!


********************
diploma kulturnogeografska studija: 
Kraji v romanu so velikokrat asociativno povezani z zgodbo o Kadetki, ki jo pripoveduje pisatelj in vanjo vpleta tudi svojo življenjsko usodo - spomini, asociacije, nostalgija, hrepenenje....

Helga Glušič, ena izmed največjih poznavalk dela Cirila Kosmača, je v svoji doktorski disertaciji objavila zanimivo in psihološko temeljito študijo pisateljeve osebnosti in življenja.

Spodbujal je tudi sina in se trudil, da bi se izšolal, zato je bil največkrat oproščen domačih del, da se je lahko učil. Verjetno je s sinom skušal doseči cilj in poslanstvo, ki njemu ni bilo namenjeno, čeprav si je to intimno želel. Oče je namreč veliko razmišljal in modroval o življenju in ljudeh.

Kosmača so čas v jetnišnici, slovo od na smrt obsojenih, odhod domov, beg in slovo od očeta, slovo od rojstnega kraja intimno spremljali skupaj s podobo življenja domače vasi, kot ga je spoznal v doraščanju. Domov se je vrnil po 15 letih življenja v tujini! Oče je bil medtem ubit v taborišču.

Po prvih povojnih letih se je Kosmač popolnoma posvetil in podredil književnemu ustvarjanju, četudi Sašo Vuga pravi, da je bilo to za Kosmača »grajska rabota«. Pisateljevanje se mu je gabilo, a ga obenem tudi pritegovalo. Vugi je Kosmač priznal, da je srečen, če se mu utrga en dober stavek na teden.
Vuga: »Če je bil kdaj (videti) odljuden, je bil edinole prekleto razočaran nad (prej sanjsko idealiziranim) slovenstvom. /…/ Vem za Tolmin. Rad mu je pravil zanikrno iblajtarsko gnezdo. In ga imel za nekakšen refleks Butal«

Po letu 1960 je nehal objavljati nova dela. »Gre za pisatelja, ki je poleg daru besede nosil v sebi tudi dar molka« (Paternu)

Umrl je 28.1.1980 v Ljubljani. O tem je Josip Vidmar povedal: »Na svoji zadnji poti na Penklubski kongres v Južni Ameriki, kjer je obiskal tudi svojega sina Jerneja, ki je bil tam v diplomatski sluzbi, je nekje v svoji brezskrbnosti baje legel v travo, kjer ga je napadel smrtonosen infekt kdo ve kakšnega insekta. Tako razlago za njegovo smrt sem post festum slišal večkrat, preverjal pa nisem« (Vidmar 2010:189). Pokopan je na pokopališču v Ročah, v svoji Idrijski dolini.

Prav Pomladni dan opisuje velik del njegovega življenja in še posebej njegovo doživljanje ob tem; npr. njegovo težko pridobivanje izobrazbe ter številne čustvene prepreke, s katerimi se je pri tem moral spopadati, soočanje s smrtjo, najbolj boleče z materino, prva ljubezen, vrnitev iz zapora in beg na osvobojeno ozemlje. Način, na katerega se ozira na svoje kraje, ki jih včasih že kar pooseblja in jih s tem poveličuje, govori o veliki ljubezni do svojega rojstnega kraja in domovine. Iz Pomladnega dne sklepamo, da sovaščanov ni imel v preveč častitljivem spominu, kar nakazujejo nekatera mesta v romanu ter Kosmačevih drugih delih, kjer vaške like karikira ter se jim tudi prikrito posmehuje. Helena Križnar v svoji diplomski nalogi piše, da je Kosmač »sentimentalik s težnjo po čim večji objektivizaciji«
*******************************

ciril-kosmac-literat-ki-ni-maral-unovcevati-svoje-muke
Tisti pomladni dan je bil lep, poleg bogatega fotografskega in drugega dokumentarnega gradiva zajema še predstavitev literarnega opusa ter pričevanjski in spominski del. V knjigi se ga spominja njegova hči Nanča Kosmač Kogej, ki se je z bratom Jernejem tudi udeležila predstavitve knjige.

nanca-kosmac-kogej-prvic-obsezno-pripoveduje
Ko sva živela pri njem v Portorožu, je bil nenehno z nama. ??? so bili ločeni?

Veliko pozornost je namenil svoji materi, druge ženske pa je pogosto označil negativno, mnoge kot opravljivke, ki jih je poimenoval "babe". Tiste, ki jim je bil bolj naklonjen, je imenoval ženske. (vir)

Knjiga, ki je ni
o vzrokih o vsej tej skrivnostnosti o njegovem zasebnem življenju - že sam tak, zdaj tudi dediči, ki strogo varujejo njegovo osebno zapuščino in skrivnosti.
o zbirki Album Tisti pomladni dan je bil lep: Manjši zapleti so menda nastali tudi ob končni redakciji knjige, ko se dediča nista strinjala s posameznimi formulacijami drugih avtorjev v poglavju Pričevanja. Teh pripomb v založbi niso mogli upoštevati, ker bi s tem posegli v avtorsko delo piscev spominov.


********************

Ciril Kosmač : 1910-1980 : tisti pomladni dan je bil lep : dokumenti, pisma, črtice, pričevanja
Mladinska knjiga, 2010, zbirka Album
ISBN 978-961-01-1175-7

"bridkost polnega kozarca in ljubezen do psov in mačk"

- poročen je bil s Stano Brajnik, otroka rojena 1949 in 1950, v Portorož se je preselil (sam?) 1955
- med drugim je prevedel Polentarsko polico Johna Steinbecka
- predsednik Društva slovenskih  pisateljev 1968-1972, potem pa predsednik Zveze književnikov Jugoslavije, v tej vlogi je veliko potoval po svetu, 1975 je odstopil (ker se je upiral demagogiji...)
- vsekakor je obtožbe, da je tuji vohun, vsaj formalno kar dobro prebrodil...?!
- pokopan je v Ročah nad Slapom ob Idrijci, skupaj z mamo
- napisal je črtico Tistega lepega dne, objavljena 1938 - ta naslov mu je bil torej zelo zelo ljub in pomenljiv
- črtica Pot v Tolmin iz leta 1953 omenja Kadetko in druge (najbrz pretirane) lokalne štorije posameznikov in družin, omenjeno pa je tudi, da je njegov oče bil edinec in si je želel študirati, ni hotel biti kmet, a je imel starokopitnega in trdega očeta, samoiniciativno se je učil na paši, potem je videl, da od slovnice ne bo mogel živeti in je delal pri cestarjih za nakup starega klavirja in postal organist... bil je poln sanj in ambicije  (sploh pisateljske) prenesel na sina, a je bil tudi mehka duša, se zdi, ne glede na to, kaj je v teh črticah in knjigah res in kaj spremenjeno
- Balada o trobenti in oblaku, kmalu na zacetku zelo direktno opiše, kako si predstavlja in se mu upira mrhovinarstvo po pisateljevi smrti po vseh dokumentih, ki jih on ali dediči ne uspe sežgati... sicer pa zgleda, da je tale Balada zelo zapleteno spletena, gotovo izjemno zanimiva a hkrati tudi dlakocepsko kontrolirano obrtniško delo (in kot je pokomentiral Vidmar v tej knjigi, je najtanjša ravno v osebno-izpovedni dimenziji, ki bi mi bila najbolj interesantna...)

Po nekaterih daljših črticah in izsekih iz njegovih knjig sledijo pričevanja njegovih sodobnikov:
- Josip Vidmar me je zelo presenetil z odkritosrčnim in pretanjenim tekstom, kljub temu, da je nastal malo po smrti, brez olepševanja in pretiranega poveličevanja. Zelo pa poudari njegov alkoholizem (čeprav tudi neposredna posledica revščine in lakote), in da so ga tudi zato prijatelji v upanju na rešitev iz tega klobčiča poslali v tujino še pred vojno. Neuspešno. Kasneje je zato propadel zakon, njemu pa je oblast namenila hišo v Portorožu (Stara cesta 28) do smrti, dodeljen pa mu je bil tudi otrok Jernej, češ da ga bo to ustavilo pri alkoholu. Vidmar se je tudi osebno zavzel pri Titu za Kosmačevo rehabilitacijo, očitno zelo uspešno, a osebna psihološka škoda je bila že storjena (o tem malo več nakazuje v tej knjigi Niko Košir).
- Mira Mihelič: da je bil zelo všeč ženskam in da je bil všeč tudi sam sebi, kar so mu mnogi zamerili
- Kristina Brenkova: o njegovih psih, kako je svojemu psu (Kastor je bilo ime vsem njihovim psom v otroštvu) pisaril kartice z vsega sveta, recept jedi samsejespomni (kokoška obložena z vso možno zelenjavo in polita z jogurtom in smetano, pečes tako dolgo, da je pečeno...). Zdi se, da je zelo prijateljeval z blondno Miro Aleckovič, (srbsko pesnico, avtorico besedila Računajte na nas, ha!), omenjana v povezavi s Kosmačom marsikje, npr.
- Silvo Fatur: kako se je Kosmač trudil in koval znameniti prvi stavek Pomladnega dne, ker prvi stavek da intonacijo celemu romanu
- Saša Vuga: o tem, kako je Kosmač najraje in najpogosteje na literarnih večerih prebiral odlomek iz Pomladnega dne, ko ga oče pospremi skozi nevarnost v temno negotovost, v pretehtanih stavkih zaupa nekaj življenjskih modrosti, s slutnjo, da se ne bosta nikoli več videla (ta stran mi je tudi bila neskončno daleč najbolj všeč in pretehtala marsikaj drugega...)... pa o njegovi popularnosti med ženskami, bizarnih časopisnih obletnih osmrtnicah Mire Alecković o belem konju, o pisateljskem molku in nameri pisanja pravljic (umik v fantazije), takrat tudi prevedel pravljice Oscarja Wilda, in napisal "pravljičnega" Tantadruja... Pa o vzajemni privrženosti njegovih psov, ki so bili tudi zelo popadljivi, in kako je nekoč ure in ure (celo noč?!) kruto pustil dve zašla nemška turista, da sta negibna v strahu obmirovala pred njegovim psom, pa kako je nekoč enega prijatelja tako oklal, da je imel invalidno roko za vedno... Zelo zanimiv prispevek Saše Vuge, me je zamikalo, da bi morda vendarle prebrala še kaj Kosmačevega...
- hčerka Nanca Kosmač Kogoj: zelo na kratko, da je bil čudovit clovek, nima pa očitno nobene želje očeta pojasniti svetu... je bil pa baje sin, ki je živel pri njem več kot ona...
- Marko Kravos: tudi on o njegovih ženskarjenjih, zelo diskretno. In zanimiva misel, da je nehal pisati, ker je bil tako lepo preskrbljen z visoko pokojnino (da je bil med drugim tudi zvezni poslanec...) Pa kako je rad zabrusil kakšnemu italijanskemu prometniku, da so njega ilegalno zaprli, pa da bo zato on ilegalno parkiral. Nekdo drug v knjigi pa že prej, da je v italijanskem intervjuju zabrusil, da ne, nima manjvrednostnega kompleksa malih narodov, ampak večvrednostnega...
- Miroslav Košuta: spet par nenavadnih podrobnosti, kako se mu je zdelo za malo peljati se s škodo znamko, pa kako si je pripeljal eno mlado luštno občudovalko na intervju, kako je bil negotov in nečimern hkrati...
- Polde Bibič: da je bil pravi pasji cinik... da ga je imel dolgo za režimskega pisatelja... in morda bom pa enkrat res prebrala tega tako hvaljenega Tantadruja...