Klišejska tridesetletnica v Parizu
V bistvu en nevrotičen dan ene zelo nevrotične tridesetletne Slovenke v Parizu v 30 kratkih poglavij skoraj po minutah. Ob tem, ko čaka in sprejema razočarajoče telefonske rojstnodnevne čestitke od svoje nefunkcionalne družine, bega po mestu na polomijadno srečanje z bivšim ljubimcem, ki ga ni uspešno predelala niti v osmih letih. Vse skupaj kulminira v klasičen živčni zlom.
Zgodba je skrbno in konsistentno zastavljena, tako v tem glavnem dnevu dogajanja kot s slikanjem Miline širše zgodbe in njeno umestitvijo v okolje in malo pariško stanovanje. Vsako poglavje ima naslov tipa "Vedno bom primarna partnerka ali ura je, ko zaide sonce". Zgodba je zelo klišejska, namenoma in s poudarkom že v naslovu, še posebej pretirana je nefunkcionalna malomeščanska provencialna slovenska relativno dobro situirana družina. Ob vseh klišejih ni veliko prostora za večplastnost dobro-slabega, v podrobno (prej preveč kot premalo) dodelani strukturi zgodbe pa se ves čas razkrivajo razni dramatični in prozaični dogodki tega dneva in na sploh njenega življenja. Ves čas se v italiku pojavlja kljuvajoči in kritizerski mamin glas, ki sproti komentira tako zgodbo kot pisateljske ambicije tridesetletnice.
Stavki so lepi, ne vedno najbolj enostavni, a z umirjenimi in občasno globokimi mislimi, prepoznavno lastni stil uveljavljene Delove novinarke, francistke, ki je veliko dni službeno preživela v Parizu - med drugim pa je tudi zadnja štiri leta predsedovala žiriji za Kresnika. Avtorica je magistrirala iz nadrealizma, nadrealistični elementi v zgodbi so tudi diskretno poudarjeni, npr blazna naključja, a ta nadrealizem je izven mojega dojemanja. Prav tako se me ni dotaknil kot nekaj zelo posebnega ali celo šokantnega poliamorizem, ki ga kot nek izjemen sodoben fenomen knjiga posebej izpostavlja, v bistvu pa gre za eno navadno odstopanje od monogamne zveze z bolj ali manj jasnim žegnom partnerja.
Milina dnevna in življenjska stiska in nevrotičnost in krhkost in preobčutljivost delujejo avtentično, kljub pretiranim klišejem je z njo enostavno iskreno sočustvovati. Zdi se, da si je na svoj trideseti rojstni dan sicer nagrmadila ogromno pričakovanj in bremen iz preteklosti, zato je vsa dramatična nevrotičnost potencirana do absurdnosti - a gre za osebo, ki je opazujoča in občutljiva in veliko pričakuje od sebe in svojega življenja in ji lahko bralec napoveduje, da bo taka tudi v bodoče, čeprav se bo verjetno kmalu tudi umirila in si zagotovila neko svojo sofisticirano klišejsko odraslost. Morebiti celo prav kmalu po tej veliki drami na svoj rojstni dan, ki bo morda "prerezala popkovino" z nezrelostjo...
Še posebej mi je dala misliti slika malomeščanske slovenske družine. Čeprav je namenoma priterana do absurda, pa je Milin odnos do družine vseeno neverjetno preobčutljiv, saj vendar že več let živi na precej veliki distanci in bi ji lahko takole intenzivno brenkali po živcih kvečjemu na kakšnem daljšem obisku? In čeprav se zdi, da naj bi bilo sporočilo knjige prav dobesedni "Klinc jih gleda, družino", jih ima tale junakinja še vedno rada in si strašno želi njihovega razumevanja in ljubezni, zato se nenadoma na zadnji strani v vsej bolečinski agoniji zdi, da njeni starši to njeno potrebo ne samo čutijo, ampak morebiti so jo sposobni celo izpolniti. Ta zadnja stran je napisana kot v transu in kulminaciji nekega živčnega zloma, kot nekaj, kar se najbrž sploh ni oziroma ne bo zgodilo, ampak že sama želja in teoretično dopuščanje te možnosti se mi je zdelo čustveno oprijemljivo in pretresljivo in konsistentno celotni zgodbi, povedani na specifičen dan živčnega zloma.
Do te knjige ne morem biti objektivna iz več razlogov, tako glede avtorice kot zgodbe, se mi pa zdi, da se je s pretiravanjem s klišeji precej zvito izognila klišejski abotnosti. Gladko se mi je bralo od samega začetka, prelomni aha! moment mi je bil pri razkritju splava v mladosti, zaključek knjige pa se mi je zdel naravnost mojstrski.
Komentarji
Objavite komentar