Kronika Ciuhovih sedmih pozab

Jože Ciuha: Kronika sedmih pozab

* če že, ocena 6/10.....

Uveljavljen slikar (1924-2015) doma in v tujini (živel v Parizu, Ljubljani in na Šipanu, prejel naziv francoskega viteza), 500 samostojnih in 300 skupinskih razstav, znal se je ceniti (za medijsko pozornost je nekoč protestno postavil ceno neki svoji sliki 300k DEM). Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v Mjanmaru se je okrog 1960 dve leti predajal budistični filozofiji. Napisal je tri potopisne knjige: Potovanje v deseto deželo (1966), Okameneli smehljaj (1963) in Pogovori s tišino (1967), ter dve knjigi spominov Kronika sedmih pozab (2005) in Dolga pot (2016).

Je zelo spreten z besedami, a se preveč prizadeva biti poetičen in pravljičen, navdušen je nad vsako svojo mislijo in asociacijo in spominom... najbrž je to čist fajn za študij in razumevanje njegovih slikarskih stvaritev, kot branje pa je še najbolj zanimivo iz psihološkega vidika nekoga tako samozavestnega, ustvarjalnega in uspešnega... Družina ga vsekakor ni zatrla, podpiranje in razumevanje in občudovanje pa je dobival od svojih najbližjih in daljnjih tudi kasneje.

Piše predvsem o svojem otroštvu, ko so živeli v za tiste čase razkošni vili v Vidmu pri Krškem - občasno kaj tudi izven tega okvira, ampak predvsem v funkciji dokazati globino alkimističnih spoznanj iz otroštva. Nakazuje družinske veje Unschuld, Kacjan, Supančič, Ciuha, na katerih se je sformiral, ampak vso rodbinsko zgodbo je treba zelo izluščiti. Očetov nezakonski oče je bil Filip Supančič, gradbinec obogatel zlasti ob ljubljanski potresni obnovi, ki je imel s služkinjo cel kup otrok in jih umaknil in zdrževal v Grazu - in to je ta po očetu gluha graška babica Ana Ciuha, ki se je babici po mamini strani zelo smilila kot izkoriščena, a vendar jih je Filip Supančič vsaj finančno zelo dostojno vzdrževal in jim namenil kar veliko kvadratnih metrov v znamenitih stavbah na Prešernovi, kjer je npr policija, kar nekaj stanovanj pa še danes v lasti teh Supančičevih nezakonskih potomcev, pa tudi slikarjevega očeta, svojega nezakonskega sina, je očitno uvedel v gradbeništvo in je bil tudi on uspešen - v časih pred predvojne krize so imeli v Vidmu avto, garažo in šoferja ... Babica Aba je bila v glavnem pogosto nacugana, a zelo samozavestna in po neomejeni kmečki pameti veliko pametovala ob izjemnem občudovanju in čudenju vnukov, poročena trikrat, dva moža sta ji umrla, eden je izginil.

Pisal je tole 30 let od 1972 do 2002 (kar se jasno odraža  v slogu in fokusu), menda da bi se izognil starčevskem samoljubju (neuspešno), izjavlja pa tudi, da si je vse resnične dogodke izmislil. K objavi ga je podprla seveda Manca Košir, finančno pa kar nekaj podjetij in institucij. Kar precej napak zatipkanj in čudnih vejic (menda mu je pri tem pomagal Janez Gradišnik, a ga ne navaja kot lektorja, temveč samo v zahvali), večinoma čudna in pretirana uporaba pomišljajev in oklepajev, nedosledno poudarjanje dela besedila v italiku (včasih kot kakšni citati npr nacugane babice Abe, včasih kakšne starinske besede, včasih pa samo kakšna precej običajna beseda kot npr tarok).

Slog pisanja nakazuje, da je res pisal dolgo, a v rukerjih, začne z otroškimi spomini predvsem s poudarkom oboževanja Abinih modrosti, potem nekje na tretjini nenadoma preklopi pripovedovanje zelo shematično po sobah v družinski hiši, pa potem precej o srednjeveški literaturi in občasno kakšne raznorazne nenavadne alkimistične slučajnosti so se mu razkrivale desetletja kasneje vsepovsod po svetu. Precej na dolgo in s poudarkom o razgaljevanju s sestrično Anjo pri njunih cca 6 letih, pa o skupinskem masturbiranju z namenom ustvariti suženjskega pastirja (take naivne neumnosti težko pripišeš kmečkim otrokom, verjetno je šlo za pravo spolno zlorabo starejših fantov nad mlajšimi, kakorkoli grozljivo in lahko razsvetljuje tudi njegov kasnejši slikarski stil in elemente...), pa domišljije o 10-kratnih predprednikih, itd itd itd. Kar nekaj stavkov in misli ponavlja z istimi besedami. Cca 440 strani ima tudi dobre tri strani kazala posameznih poglavij (v cobissu je tole označeno kot dokumenetarna literatura).

Predvsem piše iz zavedajoče uspešnosti, že potrjenega in pričakovanega odobravanja, nastopaško, vsaka svoja zamislica se mu zdi dragocena. Podobno kot slikarja ga tudi kot zapisovalca zabavajo njegove lastne bravure in se igra z besednimi zvezami in šopiri z barvitimi elementi spominov, znanja... Rad gre do meje in čez, npr z natančnimi opisi skupinske masturbacije mladih fantov, njihovih penisov in obraznih izrazov med aktom, pa o tem, kaj je stara dekla čutila v mednožju in kdaj se je tam v mladosti oščetinila in kdaj so se ji pobesile zize... Zdi se, kot da preizkuša, kaj si od zamišljenega še upa zapisat in sili bralca, da se s temi njegovimi eskapadami sooča. Predvsem pa se želi potrjevati in opredeliti v svojih alkemičnih sposobnostih, če to komu slučajno ne bi bilo jasno že iz njegovih slik.

Izgubljati kot bralko me je začel predvsem ob dolgovezenju o literarnih srednjeveških zgodbah, ki jih je prebiral na Šipanu, ko pa je šel v zadnjih 10 % knjige v precej natančne opise svojih predstav in domnev o vsaj 10-krat pra danskem predniku Unschuldu, sem izgubila motivacijo do konca pozorno brati od besede do  besede...

O ljubljeni sestrini smrti Majdi zaradi davice pa na kratko, čisto na zadnji strani - na začetku je veliko pisal o njej, potem pa je postopoma poniknila iz zapisov, a ne popolnoma, ob njeni smrti pri svojih 6 letih in njenih 5 je menda rekel, da je prav, da je umrla, ker je bila itak vedno bolj sitna, pri 16 pa ji je posvetil prvi sonet, ki mu je uspel... Po svoje kar ganljiv in lep in silovit in mojstrski zaključek, po drugi strani so pa prav zato še bolj pišmeuharska dlakocepljenja in dolgovezenja o raznoraznih brezveznostih na stotinah straneh prej.

nekoristno novembrsko venenje ženskosti v mednožju stare dekle Cenke

kako se je babici gnusil seks in mu je zato odsvetovala poroko

družinski grob na Žalah še pred Jožetovo smrtjo 2015

 

Jože Ciuha (1924-2015)

Jože Ciuha: Kronika sedmih pozab; Slovenska matica 2005; ISBN 961-213-141-4; 445 strani.