Peršakove mladostne preobrazbe

 

Tone Peršak: Preobrazbe

* če že, ocena 9/10.....

Gre za nadaljevanje avtobiografijskih Usedlin, ki so se končale z resigniranim odhodom iz kraja, kjer je začel poganjati korenine. V tej knjigi pa pripoveduje kot štiri leta starejši fant, ki na klopi v parku več ur čaka in odlaša s prvim šolskim dnem na srednji šoli. Pretežno molče sedi skupaj z mamo in se spominja, kako ga tudi v zadnjem kraju niso sprejeli, kako ni imel prav nobenih možnosti biti sprejet kljub silni želji in prizadevanjem.

Na prelomnici svojega mladega življenja skuša rekonstruirati svoje preobrazbe in razmišljanja tistega prejšnjega fanta, kot je bil v teh zadnjih letih, v obdobju, ki se nepreklicno zaključuje, čeprav si je želel njegov konec vsaj še malo odložiti. Govori o fantu, ki se je vmes dodobra preobrazil in ga ni več. Gostobesedno premlevanje, precej organskega ponavljanja istih zadev. Branje ni enostavno, a se splača potruditi, zelo dobro in iskreno se analizira. 

Ni simpatičen, razvija se v zagrizenega in trmastega in celo ciničnega fanta, od mame se je že odtrgal, pa ne samo zato, ker je dobro leto že živel kot pastir pri sosednji hiši kot ona. Kmet je bil v bistvu do njega kar dober, podpiral ga je glede učenja v osnovni šoli, in ko so ga potem namenili za rudarsko šolo in je po dveh dneh pribežal iz Velenja nazaj, mu je sredi septembra zrihtal možnost vpisa na ekonomski šoli. A fant je trdno prepričan, da je to predvsem in samo zato, ker se je hotel znebiti njega in kakršnihkoli obveznosti zanj, in ne, ker bi mu prvenstveno želel dobro. In učiteljica, ki ga je najbolj podpirala, ga je na izletu ob zaključku osnovne šole seksualno zlorabila. Vsi mislijo samo nase, konec koncev tudi on. In ne slepi se glede motivacije dejanj, ne svojih ne drugih.

Stalno se subtilno posmehuje svojemu zagnanemu prizadevanju in najstniškemu petelinjenju, kar je kar zabavno in hkrati globoko žalostno. Polno upravičene samozavesti in ambicij, pa posmehovanja samemu sebi ter drugim, pa seveda tudi posmehovanja drugih njemu.  Dosegel je ogromno, pa ne samo relativno. A ni uspel pri tem, kar si je najbolj prvinsko želel: biti nekje doma, biti sprejet, se uveljaviti kot  "njihov", pognati korenine. Postopoma je bil prisiljen v spoznanje, da mu ni uspelo, in prav nič se ne slepi, da bi mu to morda uspelo zdaj v "mestu", čeprav ve, da bo zmogel  opraviti vse zahteve in prilagajanja, saj ne začenja na novo prvič. A od zdaj brez mame, že zdavnaj odtujene, ki mu gre itak večinoma na živce in jo vika.

promotor nogometa kot prvo razočaranje

še tega mu niso povedali, da lahko izbira med ekonomsko in trgovsko šolo

Sirota, jaz, okrog blodim,
ubog ciganski otrok,
v samoti tihi se solzim, 
kjer čuva mene bog.
Ko sem na vasi se igral, 
nikdo me maral me,
nikdo mi roke ni podal,
le vsak me karal je.
Zato pa pojdem v temni log,
kjer ptički žvrgole,
tam zabim tuge in nadlog,
užaljeno srce...
Tam zabim tuge in nadlog, 
užaljeno srce.

(ljudska)

Tone Peršak: Preobrazbe; Cankarjeva založba, 2017; ISBN 978-961-282-239-2; 573 strani.