Peršak na avtoštopu
Preprosto prozaično o štoparskih logističnih peripetijah konec 60. let po Evropi, razni vozniki, parkirišča, bencinske črpalke in hiter ogled kakšnega mesta. Malo turizma in nekaj površnih pogovorov z ljudmi, močno obarvanih z yugo temami, razlaganjem in branjenjem socializma in samoupravljanja. Velika naivnost in premočrtnost in trpežnost takratnega nadobudnega dvajsetletnika pa tudi sedanjega pisatelja, ki je dokazano sposoben dati kaj precej boljšega od sebe.
Morda bi bilo tole zanimivo v tistem obdobju, morda. A je pisal tako natančne zapiske takrat, da po 55 letih ve, na kateri črpalki si je kakšen sendvič nabavil, ali pa se mu zdi to zabavno izmišljati se? In kako to, da se mu zdi to vredno zapisat in tiskat in poslat med ljudi?! Vse skupaj zapakira v uvod, češ da naj bi ga študijski kolega "Tone" prosil, da poskrbi za njegove zapise o avtoštoparskih podvigih, čez dva tedna pa itak umre od covida. Vsekakor pa je tukaj mimogrede precej bolj konkreten glede imen lokacij in ljudi, kot je bil v avtobiografskih Usedlinah in Preobrazbah, npr zadnja vas pred srednjo šolo so bili Ivanovci, Skončnik pa kmet, ki mu je zrihtal srednjo ekonomsko šolo v Murski Soboti.
Prebrala sem slabo polovico, potem pa samo še prelistala do konca in se ustavljala le mestoma. Spremna beseda na desetih straneh skuša vse tole na zelo kunšten način predstaviti kot dragoceno in visoko umetnost, kot zadnji del avtobiografske triologije, kot bildungsroman, v katerem se avtor "s pomurskih ravnic poda v svet". Tole ni niti približno na isti ravni, ne po stilu, ne po sporočilu, ne po pristopu, ne po ničemer, je triologija zgolj zaradi pravljičnega števila, alkva. Iz ene desetih skopih stavkov o mami se v spremni besedi npr. razvije cankarjanski kompleks, kar je krneki, iz površnih omemb mame se predvsem zdi, da poskuša poudariti, kako ni ona nikoli nikamor šla in kako je on napravil velik generacijski preskok glede tega (res je), pa kako se je bilo treba kar naprej seliti z dnine na dnino zaradi njene prepirljivosti (kar pa je precej poudarjal že v prvi dveh avtobiografijah, pa nič razdelal).
Po Usedlinah in Preobrazbah se lahko temu izdelku samo čudim. Avtor je trenutno ravno toliko star, da bi lahko bil skrbno izbirčen in preudaren glede tega, kaj piše, in se modro odločati, kaj sploh objaviti.
 |
| zaradi Friderika Višnjegorskega turškim gastarbajterjem na Švedskem ni za zaupat - žal pa je bilo takega humorja bolj malo |
Komentarji
Objavite komentar