Večni tujec o bivanju in krajih
O bivanju in krajih: ljubezen od Languedoca prek Devina do Uršlje gore / Mathias Rambaud
* če že, ocena 9/10.....
- prebrala na pobudo bralnega krožka
- avtor je francoski kulturni ataše, poročen s Slovenko Zalo
- zoprn tisk, nad s-ji neke vijugice, ki zgledajo kot strešice, kadar je naslednja črka t ali k
- zelo filozofski, poetičen, veliko referenc na neke zgodovinske literarne osebe, ki jih ne poznam in ne razumem, a nekaj zelo lepih melanholičnih nostalgičnih a neskončno odkritih misli, ki so mi zelo zelo blizu
- str 28: "če bi se preselila v moj rojstni kraj, kot po malem ves čas prizanesljivo razmišljava, kdo od naju – ona, ki bi se nastanila v kraju, ki jo privlači zaradi skrivnostnosti, ali jaz, ki bi me nosila nostalgija – bi bil prvi razočaran, in kdo od naju bi se čutil dolžnega pretiravati z naklonjenostjo, da bi omilil razočaranje drugega?" – to se mi zdi fenomenalno iskreno in poznavalsko…
- str 29: Platon: Kraji se razlikujejo po tem, ali dajejo ljudem boljše ali slabše ljudi.
- str 31: o sebi iz otroštva; otrok, ki ga je že načela nekaksna starost
- str 32: drugače gledamo, če živimo kot domorodci ali kot priseljenci (turška avtorica Elif Shafak je to trdila za jezik…)
- str 32: Languedoc je močvarno ustje reke (ribniki?), človek je oropan čistosti in ponosa hribovcev ali primorcev, dvoživna flora, sladka in slana voda, mrčes… ljudje tukaj nepremičnost povzdignejo v nekakšno vrlino, ponižnost in tihost pa postane molitev
- str 36: zadovoljstvo otroka, ki premaga skepso in strah pred koprivno juho
- str 38: usmiljenje in razumevanje in sočutje do potepuškega psa, ki se dela, da ve, kam gre
- str 41: kako je povozil psa, kako je za njim na cesto prišel lovec, najprej zaskrbljen zaradi morebitnih prepirov z voznikom, in kako mu je odleglo, ko je videl, da je mestni človek, ki ga bolj kot za avto skrbi in je zgrožen zaradi smrti povoženega psa
- zelo nenavadna knjiga: nekaj misli, spominov, opazk, svojih osebnih in včasih niti ne, pač o ljudeh, ki jih je poznal – kaj se me zelo dotakne, kaj pa sploh in nikakor ne
- str 56: reševal bingljajočega se psa z balkona! …takratni idealizem je danes splahnel (kva?! a ga danes ne bi reševal več, je pa se vedno vegetarijanec, kar je postal nekaj dni po reševanju)
- str 58: uresničen sen: nekoč bom spoznal žensko, se naučil njenega jezika, tam bom sorazmerno uspešen, držala se me bo eksotična avra tujca iz imenitne dežele, in osupnil bom tiste, ki me poznajo zdaj – le zakaj potem hrepenim po krajih svoje mladosti
- str 61: nenavaden občutek več dni ne spregovoriti ene same besede
- Zalo je najprej opazil samo, ko se jima je srečal pogled, ko je prestopil vlak v LJ… o njej ne veliko, tudi dodana kasneje, ko mu je prvi založnik rekel, da manjka oseba, zaradi katerih je v Slo. Postala je ženska na daljavo, ne o kateri je vedno sanjal, ampak o kateri bo vedno sanjal - str 76. Poslal ji je email, iz izkušenj vedel, da iskrena izpoved, kako stalno misli nanjo, bralko prestrašijo, po drugi strani pa bo oddaljenost blažila pričakovano zavrnitev - str 78. Iz internet kafeja je vsakodnevno pošiljal pošto, čakal na trenutek, ko se odpre, in čutil pajdaštvo z dijaki, ki so bili vsi zasvojeni z virtualnimi igiricami, in ustvarjal svoj avatar -str 80. Spraševal se je (šele) po dveh mesecih dopisovanja, kaj dela tukaj, in šel v Slo in pozvonil in mu je rekla, kaj dela tukaj - str 84.
- str 69: pogovor s francoskim prijateljem o upepeljevanju in raztrosevanju pepela ljudi – vesel, da je prijatelj zmagal v argumentiranju, ker ima dva mrtva starša, ki čakata v pepelu, da jih razstrosi v Sinaju alkježe… filozofiranja o tem, kako ima krščanski obred veliko dostojanstva in tolažbe… pogovor na Uršlji gori, v francoščini, v zavedanju nujnosti, da se nekoč povrneta tja živeti in umreti
- str 71: občutek izdajstva, ko se je mimo poplav z vlakom vozil iz Slo v Italijo. Tam pa razumsko prepričuje Makedonca glede predsodkov Italijanov do njih, češ da imajo iste predsodke tudi drugi narodi, pa da to velja bolj za Albance (in tip je albanske narodnosti)… potem ga povabi na kosilo, tam pa se izkaže, da je homo – in se sprašuje, ali ga je ocenil napačno ali pa prepoznal v njem nekaj, česar se ne zaveda
- str 77: kovček, ki se mi ga ni dalo razpakirati, saj ne bom dolgo tu, in iz katerega sem vlekel oblačila
- str 81: zaljubiti se pomeni biti izkoreninjen, v tujko pa dvakrat izkoreninjen (se sploh ne strinjam!)
- sam o sebi piše z neko distanco, razumevanjem, nostalgijo, kot da bi bil že ful star, pokroviteljsko, naklonjeno, a vendarle z neke pozicije človeka, ki mu je uspelo, presenetljivo uspelo, ni osupnilo samo drugih, tako ne bi mogel pisati, če bi ostal luzer, kot bi tudi lahko, npr kako piše o vzhičenosti, ko je dal odpoved v neki restavraciji na str 83… zanimive podrobnosti o predpasniku, ki ga je vrnil ob odpovedi, občutki ob tem, hkrati pa zelo malo konkretnosti – spominja me malo na samoanaliziranje Kovačiča, ki pa je bil manj izobražen in bolj stesan od krute in pretreslivješe usode… Veliko enega razgaljanja, manj s konkretnostnimi a z občutki zelo, ne čuti se kot skrivnostnost ali skrivanje, bolj zadržanost...
- str 90: nevzdržna prijaznost samotarske knjigarničarke, ki ji je kradel sramežljivi deček
- str 91: ponižal očeta, ko ni bil sposoben sprejet njegove pomoči pri otroškem konfliktu
- str 92: kratke analize drobne pripombe (npr strica o kitari in srajci), ki so se ga globoko dotaknile (in prizadele ali vsaj zmotile) – briljantnost v njihovi kratkosti, brez dolgovezenja, briljantnost v nepovedanem
- str 92: ob koncu prve ljubezni je priplaval na površje izrečen stavek Torej je konec? Kar je tudi zadnji stavek knjige. In šele tu sem dojela, kako je še par stavkov oziroma retoričnih vprašanj v knjigi, ki so podobno tako priplavali, npr Kaj jaz sploh delam tukaj? Kaj pa delas tukaj? Torej je konec?
Komentarji
Objavite komentar