Hemon se sprašuje o Brunu

 

Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna

* če že, ocena 8/10.....

- koncept celotne knjige je "rahlo" konfuzen, zelo različni stili kratkih zgodb, različne dolžine, niti ni kazala zgodb. Nekatere zgodbe napisane v prvi osebi, pa jasno niso avtobiografske, nekatere napisane v tretji osebi in deloma celo kot ženska, pa jasno izhajajo iz izkušenj pisatelja. Zdi se, kot da je Hemon tukaj nabral skupaj več svojih tekstov iz obdobja, ko se je zelo lovil in iskal kot človek in pisatelj. Ob izdaji izvirnika je bil star 36 let, za njim je 8 let Amerike, vojna v  Bosni se je umirila, prebavila pa še ne, za njim je najbrž osebna eksistenčna beda kot tudi že prvi nenadejani uspehi pisanja v angleščini... V tej zbirki nekaj spominov na otroštvo in mladost in umeščanju v Ameriki, na razne ljudi, ki so se ga dotaknili - pa čeprav samo na daleč, na mizerijo begunca v ZDA, spremljanje vojne od daleč, apatično iskanje prostora zase pod tujim soncem v obdobju, ko je bil popolnoma zlomljen prazen pretresen. 

- zdi se, da se je v tem obdobju pisanja zelo, ampak res zelo trudil, klesal kulske stavke in primerjave, ki izpadejo različno avtentični in iskreni. Že na prvih straneh je bila očibučna poplava skrbno kulskih pridevnikov in drugih prigaranih besednih zvez, npr rumenjakasto sonce, tanka najlonka dima, zlovoljno zobanje aluminijastih ribic, stopnišče kot zvita brisača, smrkljasto zeleno morje, cinobraste brazgotine, itd itd itd na prvi treh straneh. Ali pa opis za zgodbo popolnoma nepomembne osebe na str 135: "Zagledal je plešavo dolino med dvema kosmoma las, ki sta se v grozi umikala pred porajajočo se kroglo. Koža na obrazu je bila popisana z zapleteno mrežo žilic, kot rečni sistemi na zemljevidu, z dvema karminastima deltama ob nosnicah. Iz nosa so mu štrlele dlake, skoraj neopazno so nihale, kot bi se mu v nosnice zataknili dve stonogi in brezupno migali s svojimi nožicami." Ena redkih bolj posrečenih prigaranih "mojstrovin" se mi je zdela opis najstnikov: "njihovi obrazi pa so medtem delali na spomladanski kolekciji mozoljev".

- najbrž bi mi bila knjiga bolj všeč, če ne bi prebrala že toliko boljših Hemonovih tekstov. Seveda pa se tudi v tej nabirki zgodb vidi, da Hemon opazuje globoko in se sprašuje o sebi in svetu in si želi vse te kompleksnosti iz svojih globin tudi izraziti. Zdi se mi, da je kasneje zelo poenostavil svoj stil izražanja, kar vsaj mene mnogo bolje nagovori. 

 

 

Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna; izvirnik The Question of Bruno, 2000, prevod Irena Duša Draž; založba in zbirka Goga, Novo mesto, 2019; ISBN: 978-961-277-216-1; 230 strani.