Zgodbe Hemonovih življenj

Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj 

* če že, ocena 10/10.....

- med branjem Jergovićeve Rodbine sem se ves čas spominjala ene kratke zgodbe iz Delovega Poletja v zgodbi, dobro sem se spomnila naslova in tematike in sentimentov - z veliko vztrajnosti in malce sreče in poznanstev sem vendale ugotovila, da gre za "Čebele, I. del" objavljene v Delu daljnjega leta 2003!, avtor pa tale Hemon - zelo sem bila presenečena, da ni Jergović!, in sem se enkrat z navdušenjem prebrala Čebele, pa poguglala avtorja in njegove intervjuje v različnih medijih, med drugim je bil prav te dni eden na rtvslo na aktualno temo Black Lives Matter...
- ampak se bolj kot tele Čebele, nad katerimi sem bila ponovno in upravičeno navdušena in si jih dobro zapomnila po 17! letih, pa me je med guglanjem pretresel en intervju, najbrz Milharčičev, v katerem Hemon govori o svojem priljubljenem sarajevskem profesorju shakespearologu Koljeviću, ki je postal tesen in okruten Karadžićev sodelavec - s tesnobo sem pogugla še to in z olajšanjem, a vseeno šokirana ugotovila, da gre za Nikolo, mlajšega brata od Svetozarja Koljevića, očeta dobre prijateljice iz Amerike, ki sem ga večkrat srečevala in mi je bil zelo prijeten in je bil tudi anglist in seveda tudi iz Sarajeva...

- ko sem preletela nabor Hemonovih del v knjižnicah, sem se odločila za tole, ker me je ena njegova kratka zgodba že očarala in ker je tale najbolj jasno opredeljena kot avtobiografija... gre za samostojne zgodbe, večina že objavljenih, ki pa so nabrane in prilagojene v lepo zlepljeno kronološko vsebino
- ne morem, da mi ne bi bila posebna zgodba ravno tale o profesorju Koljeviću, pa še naslov je dala celotni knjigi... in naslov te zgodbe je po Koljevićevi hčerki, torej prijateljičini sestrični!, ki je pri petih letih napisala prvo poglavje v Knjigi mojega življenja, preden pa bi se lotila drugega poglavja, je čakala, da se ji nabere še kaj življenja, je študentom pripovedoval priljubljeni profesor... Hemon se je kasneje trudil od-učiti in od-brati in od-misliti vse, kar se ga je kot študenta dotaknilo pod vplivom Koljevića. A čisto vsega ni odmislil niti na zavestni ravni. Celotni knjigi je dal naslov iz anekdote, ki jo je povedal profesor, in še več: celo zgodba "Čebele, I. del" je neposredno skopiran naslov od hčerke tega monstruma!

- no, Čebel pa v tej zbirki ni... In nobena zgodba se mi ni zdela tako dobra kot Čebele! Zgodbe pa so vse lepe, pretresljive, polne čustev, spominov, humorja, žalosti... Kronološko zgodbe sledijo rojstvu Sašove štiri leta mlajše sestre in poskusu "sestromora", do odraščanja, oblikovanja, vojne in ustvarjanje življenja v Ameriki, in se končajo s smrtjo mlajše enoletne hčerke. Akvarij je naslov te zadnje zgodbe, češ kako v taki situaciji človek živi nepovezan s svetom, čeprav obstaja pogled v svet in obratno... Izjemna sposobnost pripovedovanja na prvi pogled na hladen distanciran način, celo malo s "humorjem, ki ga lahko razumejo samo tisti, ki jim je težko", kot o nekom drugem, nekom iz nekega "drugega" življenja, o raznih težkih življenjskih situacijah, silna čustva pa butajo iz teh objektivnih poenostavljenih stavkov. In na ta način piše, in to odlično piše, tudi v angleščini, edini pisec v knjižni angleščini... morda je prav v tem nematernem jeziku njegova izpovedna moč še bolj izrazita, ker je prisiljeno knjižna in enostavna
- gre za izredno cenjenega in nagrajevanega in tudi (komercialno) uspešnega in nasploh elitnega pisatelja, ki so mu v The New Yorkerju objavljali, kar je le hotel, rojenega 1964 v Sarajevu, oče porekla nekje iz sedanje Ukrajine, mama srbskega... ki ga v intervjujih sprašujejo!!!, ali se bo opredelil kot ameriški ali bosanski pisatelj, če bi dobil Nobelovo nagrado za književnost... in ki rad reče, če ga vprašajo, kaj pravzaprav je, da je kompliciran - in zanimivo je predvsem to, da se ta kompliciranost samo sluti in je najbrž dejansko tako velika, da se jo da izražati samo na zelo preprost način
- marsikaj me je pretreslo, marsikaj se me je dotaknilo, marsikaj v tej izseljenosti in presajenosti je bolje izraženo, kot sem si predstavljala, da je sploh možno, a moje navdušenje nad Hemonom ni neomejeno: zelo všeč mi je njegovo pripovedovanje, precej manj pa analiziranje in pojasnjevanje in modrovanje, česar pa je tudi kar nekaj na teh straneh... Opazuje sebe in opazuje druge, in pri komentiranju drugih je morda malce pokroviteljski, in poenostavljene razlage o "drugih" so mi manj všeč kot o njem samem
- bi z veseljem še prebrala kaj njegovega, vedno pa me bo tudi malo žulilo, kako je moji prijateljici ob dejstvu, kakšno literarno ovekovečenje je postavil njenemu stricu... Neliterarna ovekovečanja pa so tudi zakoličena v svetu, v Banja Luki pa ima "dobri profesor" tudi kip...

Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj; Naslov izvirnika: The book of my lives, 2013, prevod: Irena Duša; Spremna beseda: Ervin Hladnik-Milharčič; založba Modrijan, 2013 Ljubljana; zbirka Poteze; ISBN 978-961-241-755-0; 167 strani.

kako Hemon pripoveduje in kaj se spominja

zaključek zgodbe o Koljeviću

kazalo, Vsejebina