Medspolnost v Middlesexu

Jeffrey Eugenides: Middlesex

* če že, ocena 6/10.....

Zgodba o fantu, ki se je rodil kot identificirana deklica Calliope  sredi 50. let v Detroitu kot druga generacija grških priseljencev. Roman pa se začne pravzaprav z zgodbo starih staršev pred migracijo, konča pa v začetku 21. stoletja, ko se kot odrasel moški spominja svoje spolne preobrazbe pri 15 letih - in to nekako pripoveduje v soočanju s svojo trenutno romantično zvezo. "Čudovito" prepleteni zgodovinski loki turškega pogroma Grkov v požgani Smirni 1922, rasnih nemirov 1967 v Detroitu, grške mitologije in ikonografije in folklore izseljencev, kar vse skrbno vgnezdi zgodbo fanta rojenega z eno specifično obliko hermafroditizma (5-alfa-reduktaza)- ja, tudi razna biološka spoznanja o nebinarnosti XX in XY so precej spretno (zeeeh) obdelana in predstavljena. Vmes je seveda veliko ene drame in naključij in osebnih ali zgodovinskih štorij, na koncu se pa vse kar dobro in optimistično in odprto razplete, bistvena poanta je pa predvsem modrost sprejemanja dogodkov. Gre za zgodbo v zgodbi, fake avtobiografijo, kot da tekst piše Cal - ki se v času pisanja zelo jasno identificira kot moški, a seveda se vedno spopada s svojo drugačnostjo in dramatičnostjo svojega odraščanja in zelo skrbno dosledno uporablja v spominih pravilne spolne oblike (npr: sem rekel, da sem utrujena).

Knjiga je seveda, zeeeh, dobila Pulitzerjevo nagrado, in takele knjige so koristne in všečne, kar je gotovo fajn in vodi popularnost take literature do splošnega izboljševanja razgledanosti in tolerance. Do konca sem upala (spremno besedo Sare Virk sem prebrala šele naknadno), da je vsaj malo tudi avtobiografskega zraven glede tele hermafroditnosti, kar bi opravičilo vso tole obrtniško izdelano kičavost, ampak ne - pisatelj ima grške korenine in pri tem se avtentičnost neha. Priznati pa mu je pogum in pokončnost pri požvižganju na nacionalni grški ponos, ki ga je zagotovo ranil z vsemi temi bizarnostmi, pa če jih je še tako simpatično in barvito in nostalgično zapakiral v roman. Eugenides je rojen 1960 in se posveča predvsem kratkim zgodbam, a kaj ko ima toliko uspeha z romani...

Polno enih simbolov, seveda predvsem grških (Tejrezias je obrobno med drugim celo vloga, ki jo junak igra v šolski igri Antigone), polna metamorfoz od sviloprejk dalje (babica je bila v Turčiji njihova gojilka, potem pa se murva kot simbol tudi še ves čas zvesto pojavlja vse do konca). Medspolnost kot niansiranje dvospolnosti (naslov je sicer ime kraja oziroma hiše, ampak seveda v angleščini ta dvoumnost naslova učinkuje kot dodaten element drugače kot v slovenščini, kjer je takoj jasno, da mora obstajati en tehten razlog, da Middlesex ne bi bil preveden). Zelo, ampak zelo zapletena štorija in polno bizarnih karakterjev, pa družbenoangažirano omenjanje Forda, Nixona, Vietnama, Kissingerja itd itd itd. Skrbna spletenost strukture in detajlov, od povezanosti s postaranim armenskim zdravnikom, ki spregleda nepravilnost ob rojstvu (njegova zgodba v Smirni 1922 je zelo ganljiva in na začetku knjige še vzbujala upanje na popolnoma drugo vrsto literature). Sicer pa bizarno družinsko drevo od poroke brata in sestre  (dedek in babica od Cal), pa potem poroka med bratranci drugega reda (starši od Cal), pa sami bizarni liki od enega neposrednega političnega predhodnika Malcome X (drugi dedek od Cal, druga babica je bila pa lezbijka), pa neuslišan snubec mame od Cal, ki se potem odloči za očetovo sestro in je reven pop grške cerkve in ves čas ljubosumen in na koncu izsiljuje gnar in izsili smrt očeta, itd itd itd...

Je dovolj obrtniško napisano, da je precej berljivo in da zadrži bralca ob vseh teh številnih straneh, čeprav se že od samega začetka ne skriva končnega razpleta. Prevajanje takele super kulske načrtno duhovite angleščine ni enostaven ali hvaležen posel, ampak tudi rezultat seveda ni nevemkaj (braco kot ljubkovalno za brata, sicer najbrz v originanlu kaksen bro; hvala, srce; medvedke za tip čevljev, dobesedno prevajanje family jewels, itd itd itd). Sicer pa precej tudi nabuhlega leporečenja, npr v dolgih odstavkih poosebljanje npr vonja, ki je preskakoval stopnice, se vil ob ograji, se skril za zaveso, se prihulil pod posteljo, samo da je butnil v nosnice nič hudega slutečega Grka ravno v kakšnem dramatičnem trenutku... In čudovito izumetničeni stavki kot: "Most ga je v rahlem loku dvignil in previdno spustil na drugo stran reke; Trpek vonj je oddajal ketone strahu." Pa za povrh še čisto preveč zatipkanih črk in nakazanih prelomov neprelomljenih besed in to ob itak močnem pomanjkanju navdušenja med branjem tolikih stotin strani...

Mešani občutki, zelo. Knjigo mi je priporočila Mojca. Zdaj, ko je končno prebrano, se mi zdi čist fajn, da sem vztrajala, in ne, ni bilo samo težko brati - obrtniška privlačnost je pač z namenom učinkovita. Kaj mi je ostalo po odloženi knjigi? Primarno okrepljen občutek, da naj se vendar končno začnem ogibati knjigam, ki mi ne ležijo, in da naj jih tudi brez slabe vesti odložim, ko je že jasno, kakšna literatura je to. Sporočilo knjige? Zdi se, da je bil tale fant iz romana predvsem predolgo preveč ubogljiv in pohleven - mama mu ob vizuelni transformaciji na fanta reče, zakaj ni raje ostal tak kot prej, in odgovori, da je bil tak od nekdaj. Ampak ne, v življenju se le redko vse tako krasno gladko razplete kot tole tukaj...

 

 

Jeffrey Eugenides: Middlesex; original Middlesex 2002, prevod Irena Dusa; Cankarjeva zalozba, 2004, zbirka Moderni klasiki (23); ISBN 961-231-408-X; 571 strani

tipični stil pisanja