Koeppen o povojnih golobih v travi

 

Wolfgang Koeppen: Golobi v travi

* če že, ocena 8/10.....

Wolfgang Koeppen (1906-1996), poet v prozi, je s to knjigo o nekem vsakdanu v povojnem nemškem velemestu "precejal življenje v svojem srcu, da bi izcedil skriti, z balzamom in strupom zasičeni izvleček". Golobi v travi je sestavljena iz 105 fragmentov v enem samem dnevu v porušenem in z Američani zasedenem Muenchnu ob koncu 40-ih let, aktualni časopisni naslov iz sveta in domovine so vključeni v besedila kot mimogrede in  napisani s poševno pisavo, številne osebe v neodvisnih sekvencah  se na koncu izkažejo vsaj kot rahlo povezane ali pa se vsaj mimobežno srečajo. Knjiga je mešanica individualnega nekonformizma in resigniranosti, kljub komentarjem pa se mi ni zdela niti ironična niti morbidna, ampak precej mehke duše, sploh ob vživljanju v otroke. 

Roman je bil v Nemčiji sprva sprejet z nerazumevanjem in odporom in je del "triologije poloma, neuspeha" (Triologie des Scheiterns: Tauben im Gras 1951, Das Treibhaus 1954, Der Tod in Rom 1955). Avtor je bil pozabljen v času fašizma, potem pa je bil po zaslugi Marcel Reich Ranickega  po vojni priznan in nagrajevan kot eden nosilcev sodobne nemške literature. Zanj naj bi bila značilna razumevajoča topla živahna nežna ironija, prikazovanje obubožanih gmotnih in duhovnih povojnih razmer, ljudje zagrenjeni a nespremenjeni v svojem bistvu, krivi so jim vedno drugi. Koeppnovo zapisovanj notranjih dialogov brez utemeljevanja misli naj bi bili inspiracija tudi Thomasu Bernhardu.

Bilo mi je precej težko branje, ki ga nisem dobro zapopadla in proti koncu tudi obupala, da bi mu resnično sledila. Marsikatere slike so se mi zdele zelo ganljive in čustvene, ljudje slečeni v bistvo svojih lastnih misli v odnosu do sebe in ljudi okrog sebe, tudi do najbližjih - o katerih tako malo vemo, nas pa njihova pričakovanja obremenjujejo.  Morda nisem bila dovolj zbrana, da bi iz teh razmetanih kratkih odsekov sledila osebam, že njihovim imenom sem težko - so mi pa bili skoraj vsi posamezni fragmenti zelo dobro napisani. Zanimiv mi je bil npr sin ene vojne vdove, ki je zanosila z ameriškim črncem in želela opraviti splav, pa kako si je on želel in uspel to preprečiti, sin pa se je tega črnca sramoval in hkrati polagal upanja vanj. Pa mama te mlade vdove, pa ena varuška, "robata kmečka oseba, v katere ploskem obrazu le bila zakrknejna hudobija primitivne kmečke pobožnosti", ki je prezirala in obsojala starše male punčke in jo je s samimi dobrimi nameni odrešenja trpinčila z mašami in pokoro za starše , pa še marsikdo... 

Zdi se mi, da bi morala knjigo prebrati še enkrat, in to najbolje kar takoj, da bi bolj dojela povezanost teh nepovezanih ljudi. Ampak ne bom.

Wolfgang Koeppen: Golobi v travi; založba PAN Dražgoše, 1996, prevod Jaroslav Novak (izvirnik Tauben im Gras 1951, prevod verzije iz 1986); ISBN: 961-6001-11-6, 191 strani.