Rezzorijevi spomini na antisemitizem
Večplastna kompleksna (ne)naklonjenost Judom veže pet polavtobiografskih zgodb od otroštva do starosti avtorja (1914-1998). Judje so zanimivi, razgledani, globoki, prevzetni, ponižni, zahrbtni, porogljivi, iznajdljivi, vseprisotni...
Inteligenten satiričen ciničen stil, ki od bralca pričakuje in nudi veliko, tako po vsebini kot po besednem zakladu... Gostobesedno bruhanje duhovitosti v dolgih zapletenih stavkih, za katere moraš biti dobro podkovan v zgodovini in splošni razgledanosti, da jih zastopiš v vsej svoji gloriji (meni ni vedno uspelo)... Presenetljivo luksuzno življenje na materialni in inteligentni ravni, pa globoko senzibilno doživljanje, živahen in pisan spomin poln detajlov in istočasno širše uokvirjanje, premetena struktura zgodbe in mojstrsko ubesedovanje.
1. zgodba: opis počitnic nekje na vzhodu Romunije pri velikonemškemu stricu in teti, pri 13 še otročji, marsikaj šele spoznava. Tam se začne družiti s sinom židovskega zdravnika, med počitniškem pajdašenjem pobalinsko razbijeta okno na daimlerju, kar pa vodi do navdušenja tete nad mladim Židom pianistom. Potem pa iz čiste objestnosti med poskusom zdravnikove elektrošok naprave pianistku skuri prste. Kasneje ga med sadističnim treniranjem napadalnosti svojega psa močno poškoduje mačka, zdravnik pa zavrne zdravljenje - sledi precej hudih pravnih in socialnih posledic za zdravnika in za strica, ki so ga izključili iz velikonemških organizacij, saj ni bojevito poskušal zaščititi družinsko čast pred Židom... Ob vsem tem pa najbolj hecen lik enega obubožanega aristokrata, ki gostuje pri teti že desetletje in cinično in podmuklo inteligentno sproti komentira zblojenost situacij. Pa namigovanje na prešuštovanja in homoseksualne aktivnosti... Odlična zgodba, z očarljivostjo infantilizma.
2. zgodba: faliran študent postane aranžer izložb s kozmetiko v Bukarešti, ponižujoča zaposlitev ga izenačuje s pohlevnimi židovskimi trgovci.... Devetnajstletnik željan seksa, platonično sanjari o neki invalidki iz dobre hiše, se poslužuje prostitutk in se zaplete v razmerje z vdovo, precej starejšo trgovko Židinjo - čeprav sta se ljubila, mu je šla na živce njena malomeščanskost, formalnost, postavljanje in nastopanje, a v bistvu je bil tudi sam prav tak, le da v drugo folklorno skrajnost - razmerje je trohnelo in se črvičilo od znotraj, vse skupaj pa je kulminiralo tako, da jo je v eni gostilni klofnil, ker ni pustila, da bi ji roko obliznil plešoči ciganski medved... Sporočilo te zgodbe je manj prepričljivo, pravzaprav je pokroviteljsko in vsiljivo, čeprav se trudi biti filozofsko in utemeljeno. Gre za manj srečno osebno obdobje, klinično nevrotično, nostalgija z distance na silo... Fant je samotar po duši in snob, tudi kadar se folklorno druži, je to na nek narcisoiden način, zdi se, da se trudi opravičiti svoje lastno malomeščansko zvišenost nad malomeščanko, s katero ima razmerje - pojasnjuje pa ga delno samo osamljenost, mladost in zgubljenost.
3. zgodba: živi brezdelno v Bukarešti v penzijonu s polno zanimivimi liki, poskušal se je kot profesionalni jahač dirkalnih konjev in doživel hud padec in zlom vretenc... Neki zanimivi sostanovalki Judinji pomaga urejati zapuščino tete in njenega armenskega moža - tako ona kot teta sta se pretvarjali, da sta kristjanki... Tudi to žensko na koncu izda, čeprav jo je postopoma znal ceniti in vzljubiti... Konec je precej dramatičen in malo preveč poln nategnjenih naključij.
4. zgodba: najdaljša, subtilno se roga očetovi interpretaciji zgodovine (ki pa jo je kot mlad nerodno zagovarjal tudi sam) od razpada rimsko-bizantinskega cesarstva do Anschlussa Avstrije 1938. Kot faliran študent živi na Dunaju pri babici in dveh tetah, vse tri prepričane nacistke. Iz osamljenosti ga v svoje okrilje in družbo in posteljo vzame deset let starejša soseda Minka, Judinja, ki z Dunaja zbeži kmalu po Anschlussu in jo vidi samo še enkrat kmalu po vojni tik pred njeno smrtjo. Ta zgodba je poleg prve najbrž najboljša po svojem slikanju in pojasnjevanju časa, pa tudi premetena struktura zgodbe čisto od začetka do čisto konca, je pa kar zahtevno branje, dolgi stavki in bruhanje meni slabo poznanih zgodovinskih dejstev in izrazov. Ni pa čisto kronološko usklajeno s 3. poglavjem, zdi se, da je bil v obeh lik star podobno. V tem poglavju obrobno omenja dolgotrajno razmerje s poročeno žensko, s katero sta se zelo ljubila in je bila v zraku njena ločitev zaradi njega.
5. zgodba: hodi obiskovat teto svoje tretje žene kot na boljšjak pobirat aristokratske spomine 94-letne Belorusinje... Govori o sebi in o svojem ohlapnem odnosu do resnice, zapakirano pa v zgodbo o problematičnem drugem zakonu z Judinjo, s katero je imel sina, ki je umrl kot otrok.
Spremna beseda zelo dobra, ravno prav obsežna, z odgovori na vsa vprašanja, ki so se mi postavljala med branjem, dobrimi pojasnili glede knjige in glede avtorja ter strokovno analizo. Literatura za sladokusce. Avtorja označuje kot pronicljivega kronika, ki se izraža v dolgih stavčnih vijugah z muzajočim ironičnim tonom. Ni pesimističen, ampak tako skeptičen, da sploh ne more biti razočaran. Pisanje je zanj moralni akt, brez patetike ali moraliziranja. Pri vestnosti opisovanja ne stoji nad stvarmi, ampak med njimi v svoji neangažirani rahli distanciranosti. Sam označuje svoje pisanje kot psevdoavtobiografijo.
Rodil se je v Bukovini pri Černovicah na sedanji meji med Romunijo in Ukrajino, v pisanem mozaiku stičnih kultur in narodov, od tega tretjina Judov. Oče je tam pooblaščenec avstroogrskih oblasti, bil je navdušen lovec in antisemit, posmehoval pa se je tudi nacizmu. Oba starša narodnopisanega aristokratskega porekla. Starši so se ločili, imel je še starejšo sestro, ki pa je mlada umrla zaradi raka. Griša je študiral marsikaj, vse neuspešno. Govoril je cel kup jezikov, med drugim tudi jidiš, bil državljan več držav in tudi več let brez državljanstva. Veljal za playboya, salonskega mačka, snoba, prevaranta, gentlemana izumrlega sveta... Poročen trikrat, s prvo ženo je imel tri sinove. Pisatelj, igralec, novinar, umetniški kritik, zbiratelj, mecen... Bil je precej plodovit pisatelj različnih žanrov in vsestranski ustvarjalec, Blumen in Schnee ter Ein Hermelin in Tschernopol sta njegova najbolj avtentična avtobiografska teksta.
Deset let pred izzidom tele knjige je četrto zgodbo objavil The New Yorker, 1969 - kar si ne znam predstavljati, saj je ta zgodba najdaljša in ima kar sto strani. Prvo zgodbo od petih je prevedla AJO, ostale AU. Ne gre za "roman", ta oznaka je bila iz naslova nekaterih prevodov umaknjena.
 |
| judovska lovišča v Avstriji kot osebna žalitev |
Komentarji
Objavite komentar