Senko Karuza o otočanih

 

Senko Karuza: Vodnik po otoku

* če že, ocena 8/10.....

Knjigo sem enkrat aprila pobrala v knjigobežniški hišici in mi je bila takoj zelo všeč, se mi je pa zdela bolj lahkotno branje po kapljicah in zato sem jo kar nekaj odlagala. Poglavja so kratka, včasih bolj slike, včasih tematika, včasih razmislek, včasih pripoved, morda celo samo en specifičen štos - gre pa za življenje na otoku, o posebnih ljudeh s posebnimi pogledi in filozofijo, duhovito, specifično, napisano z naklonjenostjo in ljubeznijo do otoka in otočanov, med obujanjem spominov na otroštvo ali mladost ali boljše ali slavne čase, z nostalgijo in trmo. Kot da gre za generični hrvaški otok, večinoma se uporablja prva oseba množine, ki mi ne deluje toliko kot "mi vsi otočani", kot bolj za naivno prepričanje posameznika, da gre za elementarno razmišljanje in nekaj, kar bi čutil vsak, ki bi imel izkušnje otočana - z jasno večvrednostjo, da pa vsak  pač ne more biti otočan. 

Zgodbice so kratke, največkrat po dve strani, s preprostimi besedami o preprostih zadevah, od prve, ki govori o muhi, ki pokvari zasluženo siesto, do kakšne o brodetu ali obisku otrok ali paradižniku ali obisku zdravnika. Srečevanje z osamljenostjo, kljubovanjem, skromnostjo, domišljavostjo, manjvrednostjo in sprijaznjenostjo z omejenostjo malega in velikega človeka. Brez iluzij o vrednosti posameznika ali življenja, hkrati pa trmasto vztrajanje pri lastnih principih in družiniskih tradicijah in lokalpatriotizmu nekega brezimnega otoka neimenovanih ljudi.

Knjiga je zanimivo oblikovanja, na naslovnici bel otok na morski karti je nekako prilepljen celulozni puh, ob samem tekstu čisto do robov pa z različnimi ročnimi pisavami (kot so zgodbe tudi od različnih pripovedovalcev) na veliko napisani še rahlo okrancljani originalni naslovi v dalmatinski hrvaščini in izpisani razni posamezni stavki. Vsake toliko se kakšen stavek začne z odebeljeno besedo, najbrž namesto odstavkov. 

Stil je preprost, skop in slikovit - pac otoški. Prevod se lepo bere, edino ni mi jasno, zakaj je prevajalec tako dosledno opuščal nedoločne oblike glagola in raje uporabljal namenilnik - morda je tako pisal že avtor, a je hecno, saj je drugače zelo dosledna knjižna slovenščina kvečjemu precej na redko popoprana s kakšnim dalmatinskim izrazom.

Senko Karuza: Vodnik po otoku; založba Videti, Celje 2016; naslov izvirnika: Vodič po otoku, 2005, prevod Andrej Rozman Roza; ISBN 9789619155820; 126 strani.

Senko Karuza rojen v Splitu 1957, v Zagrebu je študiral filozofijo, živi na Visu, kjer ima tudi restavracijo