Jovanović na stara leta

Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo

* če že, ocena 7/10.....

Mislila sem na to knjigo, odkar sem prebrala Vlogo moje družine v svetovni revoluciji z Jovanovićevim prevodom, ki bi lahko nakazoval, kaksna literatura mu je všeč in morda v to smer piše tudi sam... Potem pa je Jovanović umrl 1.1.2021 in sem se je lotila takoj. Rodil se je 1939, bil odmeven in uspešen dramski režiser, dramatik, vedno se mi je zdel zanimiv in sem rada prebrala tudi kakšne njegove eseje, ki so bili preprosti in zanimivi, deloval pa je zadržan. Po tej knjigi lahko rečem, da je res zelo zanimiv, zadržan glede sebe pri "avtobiografiji" čisto preveč, glede drugih pa morda premalo. Ni pa bil napihnjen ali domišljav, mimogrede bi lahko bil bolj.

Jovanović piše ok, preprosto in nesprenevedavo, ampak tudi precej na hitro opravi s kakšnimi pomembnimi zadevami, npr ok Rac je delal na novi hiši v Bohinjski Beli in potem mu je zvečer vrnil ženo, in to je to glede tega - da vedeti, da se zaveda, da je bil mal prasca in malo dober, kot pač vsi, ampak eni bolj, umetniki so morda že po default lahko bolj ekscentrični, ravno vsak njihov pogled glede česarkoli pa ne nujno biser... Nameče par bolj osebnih spominov, ampak vse zelo na ravni pripovedovanja v širši družbi, pogosto duhovito, a pripoveduje predvsem to, kar se njemu zdi primerno za entertainment te širše družbe, in iz predpostavke, da ta družba oziroma bralci itak že marsikaj vedo in so mu naklonjeni. Je inteligenten, razgledan, iskriv, samozavesten - se pa nič ne sprašuje, samo pripoveduje rahlo površno in zabavno, bolj ali manj mu je vse jasno in vse ima prav in nič mu ni treba razlagati ali pojasnjevati, to ni nobeno polaganje računov ne sebi ne drugim ne življenju... Stavki in besede preprosti, kar je fajn, a preproste so tudi misli, in to preveč.

V knjigi so kratki spomini, pa večinoma niti ne zelo osebni ali globoki, veliko samo komentiranja medijskih ali političnih dogodkov ali ljudi, od pol strani do občasno največ ene šest, brez kronologije ali kakšne druge logike nametani, in to namenoma, kot je poudarjal v intervjujih. Hotel je sprva pisati o mami, od katere je bil ločen že kot majhen otrok in bil dodeljen očetu, pa je potem videl, da kaj veliko nima povedati o njej ali njunem odnosu. Tako se sploh ne spušča v to, ali je trpela in se borila zanj, in kaj je zanj pomenila njena odsotnost. Oče se je v drugo poročil s Slovenko (pa potem še dvakrat) in zato se je Dule znašel v Sloveniji, oče je bil precej trde roke, ob sobotah mu je napel 15 udarcev z bambusom za cel teden naprej in nazaj, dokler se mu pri dvanajstih letih ni uprl. Že med vojno so ga poslali iz Beograda k očetovi mami v Skopje, ob koncu vojne je bil celo v enem domu za otroke brez staršev oziroma za tiste, za katere starši niso mogli skrbeti - tudi zadnjih nekaj mesecev življenja je preživel v domu, le kako mu je bilo v tej koronakaranteni, a je bil do konca pri sebi, se sprašujem ob branju. Ob izidu knjige 2018 je v intervjujih še razmišljal, da bi šel za par tednov ajurvedsko hujšat v Indijo, in redno je izvajal zjutraj buta vaje (bhutashuddi?)...

S prvo ženo Vido Zei je imel sina Sašo, z Mileno Zupančič pa sta bila skoraj pol stoletja slaven medijski par in imela hčerko Mašo. Po tej knjigi sem poiskala še par intervjujev in bila presenečena, kako v njih zadnje čase Milena nastopa predvsem kot strastna kadilka - ne vem, ali jo k temu napeljejo vprašanja v intervjujih, a kot da nima kaj dosti drugega za povedati in nekako ne preseneča, ko pravi, da za pisanje pa ni - njej je biografijo napisal Tadej Golob... Jovanović pa je čisto rad in čisto korektno napisal tole, na svoj preprost nacin, zelo prek sebe pa ni šel, zastavil in izvedel je tole precej neambiciozno. Pa tako obetaven naslov!

Avtor deluje predvsem kot nenavadna kombinacija robustnosti in opazovanja in prvinskosti. Umetniške sofisticiranosti se iz teh zgodbic ne sluti, morda se skriva v poenostavljenih razlagah življenja, iskanju simbolike in luščenju in razgaljanju pomembnega od nepomembnega? Vsekakor ne v poenostavljenih in pokroviteljskih in zavajajočih komentarjih Obame. In ne v drobljenju anekdot, npr da je Elizabeta I rekla, da če je bil Tito šlosar, ona ni angleška kraljica. In odvečni mimogreden pogled in primerjave Mao Ce Yunga, Che Gevarre in Tita - mrde celo čist zanimivo, ampak predvsem pa krneki, zelo mimogrede vmes o tem, kako si je zrihtal intervju s Castrom in se v zadnjem hipu premislil, ker se Castro in Tito nista dobro razumela (Castro je bil iskreno za asketske vzglede) - skratka, lahko bi pisal kaj o tem, kakšne pritiske sistema je čutil kot izpostavljeni umetnik, svoje osebne izkušnje ali kako je to doživljal pri drugih, ampak ne, o tem niti besede. Pa odvečni daljši esej o Edwardu Snowdnu - a misli, da bralci nič ne vejo ali pa da ima on o tem neko pomembno originalno stališče, ne vem. Vsekakor pa se zdi, da o bralcih nima kakšnega posebno dobrega mnenja, ne samo glede takihle pokroviteljskih esejev, ampak na splošno gre za en tak hecen pristop: evo, tole bi delil z vami, za vas bo dovolj dobro - razočara pa to, ker se zdi, da bi bil sposoben bolj kvalitetnega izražanja, če bi se mu le zdelo vredno. Kakorkoli razmišljam zdaj na splošno o "prebranem", mi je najbolj dragoceno, če in ko pisatelji ne podcenjujejo svojih bralcev...

Jovanović napiše tudi nekaj zanimivih osebnejših utrinkov, npr kako je babica nosila priboljške nemškemu vojaku v upanju, da tudi njenemu rekrutiranem sinu v vojni nekdo nosi hrano. Ampak kaj ko takoj sledi spet drobencljanje o tem, s kom je imela Ena Begović kakšno afero in kako je Marjanu Šarcu na sprejemcih za agrft dal, po lastnih besedah, grozljivo nalogo, naj igra ujetnika, ki ga golega privežejo, spolovilo namažejo s smetano, potem pa ga podoji teliček - in češ da so se ob tem vsi nesmrtno zabavali, da je pa Šarec nalogo izvedel površno in da upa, da ne bo tak tudi kot predsednik vlade... Itd itd itd podobne zadevice, kaj pa vem, vse to je morda fajn, da je napisano, pove pa o Jovanoviću predvsem to, kaj vse je vedel in spremljal in kaj se je pogovarjal in s kom se je družil in kaj si je zapomnil in kaj se mu zdi zanimivo in pomembno, družil se je pač večinoma z umetniško in dramsko in literarno in na splošno kulturno estrado, zanimiva pisana druščina polna nenavadnih in izjemnih likov, in seveda je zanimivo, ko tako živo plastično piše o Petru Božiču, in zamikalo me je, da bi kdaj prebrala kaj od Marjana Rožanca. A čemu je namenjen kratek stavek, da se je govorilo, da je Tof delal za Udbo - pač zapis govoric, da se ne bi zgubile? Pa kako seksi glas je imela Štefka Drolc in kako agresivno se je pri osemdesetih zaljubila v Damirja Freya... Omeni tudi Zupana na kratko in o svoji vlogi pri predvajanju Alama na njegovem pogrebu - češ da gre za pesem prezira do zatiranja in hlapčevstva - hja, tudi če ne bi šlo za poveličevalsko in zidealizirano ameriško zgodovino, je bil Zupan zasebno kar okruten zatirjevalec in gospodovalen in psihopat, tako da se lahko čudim odsotnosti kritičnega razmišljanja o njem pri vseh... 

Skratka, res škoda, da ni pisal bolj o sebi in iz sebe, ampak pač žal ni imel te potrebe. Mamo je morda vzljubil, kako in zakaj, ni pojasnjeval. Kolikor pa se je spuščal v svoje osebne štorije in spomine in oblikovanje, je bilo dobro napisano, čeprav brez globljega pojasnjevanja. Še posebej neverjetna in skorajda šokantna je štorija s prekopom očeta, ki si ga je dal prekopati iz Ljubljane v Bohinjsko Belo, tako kot mamo iz Beograda, in bodo zdaj lahko vsi trije združeni v grobu, čeprav so bili zelo kratek čas funkcionalna družina in povezani, če sploh kdaj. Polsestra ga je vprašala, če lahko v očetov grob pokoplje svojega sina, dovolil je, potem pa ga je začelo motiti, da bi bil tam pokopan tudi nečakov oče, in si je žaro svojega očeta odpeljal v Milenino vas brez dogovora s polsestro, kateri se je s tem (dobesedno) na mrtve zameril... Kar bizarna odločitev in postopanje, se mi zdi, zanimivo, da je sploh odbrenkal na to temo toliko, kot je. In kot je navedel v tej knjigi: tisto, česar ne poveš, pove vse. V poglavju Jaz pa napiše: Nič ne more človeka onesrečiti toliko kot sovraštvo, ki ga čuti do drugih... In to je to.

Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo; Beletrina 2018, Ljubljana; ISBN 978-961-284-382-3; 291 strani.