Duteurtrova knjiga za odrasle
Esejist, muzikolog, rojen 1960, vnuk francoskega poslanca in pravnuk francoskega predsednika. Intima moškega srednjih let, osem zgodb razdrobljenih na podpoglavja, različni slogi in vsebine, od spomina na dementno mamo in razmišljanje o domovih za onemogle ter o starosti, do kakšnih karikiranih zgodb, npr o najdbi izoliranega plemena, ki pa so ga samo zaigrali, ali pa o "odvetniku", ki si je vzel sobotno leto, da bi pisal o glasbi, pa ga ob živce spravlja ulični saksafonist... Rdeča nit vseh zgodb je razmišljanje o staranju in smislu in izginjanju tradicij, mama se pojavlja večkrat, v namišljenih zgodbah pa se vedno ponavlja neka ista novinarka, morda resnična oseba, morda namišljena, morda pa nek alter ego?
Roman to ni, niti avtobiografija, še to se komajda zasluti, da je gay. Pisat načeloma zna in mi je bila zgodba o mami v domu za onemogle zelo všeč, ampak njegove namišljene zgodbice so se mi zdele krneki. Tudi popametuje kar rad, npr o EU pravilih, ki uničujejo tradicionalno kmetijstvo, in večkratno ponavlja svojo nostalgijo do kupovanja mleka v kanglicah pri sosedih njihovih vikendov. Silno je navdušen nad lastnimi zamislimi pri pisanju, tako zgodbic kot kakšnih besednih zvez. Intenzivno razmišlja in reflektirano opazuje, drobne satirične opazke o sebi in drugih, je pa on iz "boljše" družine, kar se pa tudi čuti. Večinoma zelo knjižni jezik, na redko popopran s kakšno pocestno besedo.
Človeška biologija se mi je vedno zdela zelo depresivna. Še posebej me v obup spravlja tisti trenutek po obedu, ko na poletih z letalom prav vsi - v istem trenutku - vstanejo in gredo priti straniščem, ko da ne bi bilo drugega kot kup črevesij na dveh nogah.
Komentarji
Objavite komentar