Serotonin

 

Michel Houellebecq: Serotonin

* če že, ocena 10/10.....

Petinštiridesetletnik s pomočjo antidepresivov, alkohola in izolacije komaj še prenaša življenje. Finančno si lahko privošči dokaj udobno "prostovoljno izginulost", iz navidezne funkcionalnosti se umakne v hotel in iz hotela se vsakodnevno na kratkem sprehodu umika sobaricam, vsake toliko se oglasi pri zdravniku za obnovo recepta. Za božič se v izogib videza popolne osamljenosti odpravi na podeželje, kjer se zapleta in odpleta iz marsičesa, a se čez nekaj mesecev vrne v Pariz v iztek. 

Niti ne dela obračunov ali nekih analitičnih premislekov, a preko pripovedovanja o svoji apatični vsakodnevnosti in ciničnosti do vsega, kar se mu dogaja in kar opazuje, mu je vedno bolj jasno, kje je zgrešil najbrž svojo edino pravo možnost za srečo. Skorajda je to nič drugega kot ljubezenski roman...

Iz funkcionalne globoke depresije se dokaj na hitro zavestno "odloči" za popolno nefunkcionalnost. Odločitev proti samomoru pa se vse bolj maje...

spodletel poskus izročiti Gospodu negotovo dušo

konec: natančni božji napotki in prisiljenost v eksplicitnost

Protagonist je cca 15 let mlajši od avtorja, ukvarja se s kmetijsko politiko in je intimno ekolog - tudi avtor je po izobrazbi inženir agronomije, se podobno kot avtor bori z depresijo in podobno kot on ni imel staršev, ki bi ga vključili v svoje življenje. 

Houellebecq (1956) naj bi bil trenutno največji francoski literarni izvoz. Po lastnih besedah so starši hitro izgubili zanimanje za njegov obstoj in je živel pri babicah, ena od njiju je bila komunistka in je podpisoval svoja dela z njenim dekliškim priimkom. Poročen je bil trikrat, okrog prve ločitve se je začel boriti z depresijo. Piše prozo in poezijo, prepeva in se ukvarja s filmi. Izpostavlja se s šokantnimi izjavami o islamu, evtanaziji... Kritiki ga obtožujejo obscesnosti, rasizma, mizogenije in islamofobije...

Skoraj neprijetno je brati tako brutalno slečenost popolne apatičnosti. Neskončna noč, nobene motivacije za navidezno funkcionalnost. Zgolj iskanje znosnega iztekanja dnevov - s tem, da se definicija znosnosti in vsakodnevne rutine pri tem počasi tudi spreminjajo. Kot se spreminja tudi odnos do samomora: prvotna sprijaznjenost, da se na iztek življenja da počakati, vmes popolnoma skopni. Knjiga se zaključuje s pasivnimi razmisleki o pripravah na samomor, čeprav se tega ne namerava lotiti prav kmalu, nekaj let še ne, dokler bi bil prisiljen denar prepustiti državi, komu drugemu pa ga nima zapustiti. Pa vendar se mi je zdelo, da je dokaj konkretno med vrsticami precej pred koncem nakazan drugačen iztek. Knjiga se mi zdi fantastična! 

Ja, polno obscesnosti in rasizma in mizogenije, a na en tak prostodušen in iskren način, ki je mnoooogo boljši od kontrolirano latentnega. Neskončni cinizem in suh humor, vsake toliko sem med branjem bruhnila v smeh - čeprav mi je bilo vse skupaj prav srhljivo. Ali je sploh možno življenje dojemati drugače?! Zelo me je pritegnilo, težko sem prekinjala branje. Zdi se mi nek francoski in sodobnejši Bernhard - in ga bom še brala.

Stavki niso enostavni, a tekoče pripovedno berljivi. Prevodni jezik zelo fajn.

Michel Houellebecq: Serotonin; Cankarjeva založba, 2020; prevod Iztok Ilc (izvirnik Sérotonine, 2019); 978-961-282-460-0; 302 strani.