Ni me strah

Niccolò Ammaniti: Ni me strah

* če že, ocena 10/10.....

- nenadoma sem bila brez predvidene "naslednje" knjige, a se mi je zelo bralo... preverila sem malo lastno polico, in sem naletelela na tole, ki jo je nekoč nekdo moral pustiti v stanovanju - ni mi preveč dišala, me je pa še  bolj mikalo preživeti večer z branjem... no, kakšno presenečenje: čudovita knjiga! prebrala sem jo na dah!
- takoj še pred kolofonom je enostranski uvod prevajalke, tako besedilo je običajno na ovojih, ki najavi "napeto zgodbo s hitrim ritmom, skozi oči devetletnika, presenetljiv konec, ko otroški pogum preseže pošasti, brez sentimentalnosti".... zato sem pričakovala eno precej nesrečno otroško dramo, ki pa se dobro konča - no, a sem bila na srečo zavedena.. In me je kar malo jezilo na začetku, da sem to sploh prebrala, saj sem potem na prvih nekaj deset straneh ves čas malo s strahom pričakovala tragedijo čisto drugačnega tipa...

- ne gre za kriminalko, saj se kar takoj najavi preživetje s prebliskom med pripovedovanjem tega devetletnika, da bo nek občutek podoživel deset let kasneje na smučišču, in tudi zelo hitro se mu začne svetlikati, da so v ugrabitev bogatega dečka, ki ga je odkril, vpleteni starši... vseeno pa zelo zabavno in plastično in kronološko poteka pripovedovanje o celi štoriji, v katero so lepo vpete slike drugih otrok, od debelušne deklice, ki mora za kazen kazat fantom joške, do sestrice, ki se mu ves čas obeša za pete, do krutosti in rivalstva in prijateljstva in iger in navad med vrstniki, do na hitro povzete življenjske zgodbe in karakterja idejnega šefa ugrabitve in celo njegovih dveh sinov, latentnih pedrov, spogledljive služkinje pri nekem premožnežu, itd itd itd... izjemno spretno je napisano ogromno, ampak na tak enostaven in hiter in celo zabaven način - in to je najmočnejši plus tega romana, ki pretehta tudi, roko na srce, malce pretirano zgodbo s preveč nagrmadenimi naključji in neverjetnimi zapleti... ampak ker je pripovedovana skozi dojemanje devetletnika, se jo kar kupi z vso to naivnostjo in pretiravanjem vred... tudi teh "pripovedovanj skozi oči otroka" je zadnje čase res ogromno, tak poceni preverjen recept je to, a tale roman se odlikuje po bogastvu in avtentičnosti drobnarij, ki jih devetlenik natrosi med razpletanjem okvirne zgodbe... morda  pa je še bolj kot požrtvovalnost do ugrabljenca pravzaprav ganljiva dečkova ljubezen do nadležne sestrice, pa do brutalnih staršev, ki sta oba katastrofa od človeka in potem tudi vsi drugi elementi starševstva niso skorajda nič vredni, onadva sta pahnila sina v tole, onadva mu nista bila v oporo - čeprav pa je res, da sta vzgojila enega krasnega fanta, hm hm...

- na koncu je prevajalka napisala še dvajsetstranski esej o modernem italijanskem romanu na splošno, tudi kar zanimivo, čeprav to sem pa prebrala bolj diagonalno, o tem konkretnem romanu in avtorju pa manj, kot me bi še zanimalo... a baje je poleg hvalospevov in nagrad deležen blažje kritike zaradi preveč preprostega besednjaka!?

Niccolò Ammaniti: Ni me strah; Naslov izvirnika: Io non ho paura, 2001; Prevod:  Maja Kos; Študentska založba, 2004; Zbirka: Beletrina; ISBN: 961-6446-72-X; 233 strani.