Objave

Prikaz objav, dodanih na 2021

Pod kožo Doris Lessing

Slika
  Doris Lessing: Pod kožo * če že, ocena 6/10..... Prvi del avtobiografije nobelovke 2007 Doris Lessing (1919-2013) pokriva predvsem njeno življenje do 1949, ko se je izselila iz Afrike v Anglijo, pri svojih tridesetih že dvakrat ločena in mati treh otrok. Rojena v Perziji, starši so šli zaman iskat blaginjo kmetovanja v Južno Rodezijo, ko je bila še majhen otrok. Upornica, razgledana, sproščena, pogumna, radoživa, močna, iznajdljiva, gajstna. Izčrpen način pripovedovanja, je pa presenetljivo polna zamer do mnogih ljudi, sploh do mame in raznih vzgojiteljic, pa kako so ji vsi po vrsti smrdeli - sploh stari, srhljivo hladno do staršev, svoja prva dva otroka je tudi kar na hitro zapustila... Sredi svojih dvajsetih let zelo aktivna komunistka in borka za pravice črncev , zelo rada in večkrat poudarja, da je tako pošteno plačevala svoje služabnike, da so se sosedi pritoževali. Kasneje je slovela tudi kot feministka, a tega slovesa se je branila. Družila in poročala in ljubimkala je z m...

Dobri Stalin

Slika
  Viktor Jerofejev: Dobri Stalin. Roman * če že, 8/10..... Rojen 1947, oče je bil  Molotova desna roka in kasneje  visok ruski diplomat. Gre za zanimiv koktail spominov iz otroštva, opis svoje poti do pisatelja in disidenta, pa pogled na razumevanje ruskega naroda in fenomen ljubljenega Stalina .  Od samega začetka je napovedovan očetomor na simbolnem nivoju, saj je bila očetova diplomatska kariera zaradi problematične sinove literarne aktivnosti uničena . A diplomatsko umorjen oče ga je podprl (eno truplo v naši družini sem jaz, če boš napisal opravičilo, boš drugo ti...). Avtor je bil visoko priviligiran in nezaplankan, v spominih je precej cinizma in posmehovanja, dokaj brezobzirno se roga tudi sebi in sploh staršem, vsakemu po svoje, kot elitnima podpornikoma in samoumevnima priviligiranca grozljivi pošastni ruski državi, med in po Stalinu. Nekaj zanimivih osebnih anekdot (kako je Picassu kot otrok odgovoril, da bo postal nihče...).  Knjiga pa je polna tudi ...

Maaloufovi izvori

Slika
  Amin Maalouf: Izvori * če že, ocena 9/10..... Tole je biografija pisateljeve libanonske oziroma otomanske rodbine, zmes zgodovine in spominov posameznikov in raziskovanje družinskih legend . Gre za izjemno zanimivo družino, v kateri so bile celo ženske prednice sredi 19. stoletja šolane, mrgoli izjemnih posameznikov in njihovih presenetljivih zgodb, zelo trmasti in ambiciozni in šolani in svetovljani in učitelji in pesniki in podjetniki in politiki in govorniki... Tesna prepletenost družinskih dogodkov z otomansko zgodovino, stalnim iskanjem vzgleda in sreče po svetu... Ta izjemna družina pa je vendarle prekleta tudi s hladnostjo, molčečnostjo, formalnostjo, tekmovalnostjo, pretiranim ponosom in ambicijami, porazi in prepiri in zamerami, prekinitvami odnosov za desetletja ali pa celo za zmeraj, kljub temu pa z občutkom izjemne pripadnosti in povezanosti. Pa polno nenavadnih smrti ob nenavadnih časih, pa tudi pretresljivih tragedij, npr z gladovno stavko očetovega bratranca, ki ga...

Ishigurovi ostanki dneva

Slika
Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva * če že, ocena 10/10..... Kazuo Ishiguro (1954) se je pri petih z družino preselil z Japonske v Anglijo, 2017 je dobil Nobelovo nagrado. Roman je prejel bookerjevo nagrado, 1993 so po njem posneli slovit film z Anthony Hopkins in Emmo Thompson , za prevod romana v slovenščino pa je Fišer dobil Sovretovo nagrado in me vse to ne preseneča. Govori o ostarelem butlerju, ki je pred WWII služil simpatizerju fašistov, in se popolnoma odpovedal življenju v imenu predanosti praznim in napačnim idealom poslanstva odličnosti opravljanja poklica na račun sebe in odnosov z ljudmi , očeta in potencialne ljubezni.  Na isti dan mu umira oče v podstrešni kamrici, odvija se konferenca nemških simpatizerjev in nasprotnikov Versajskega sporazuma, on pa ne pozabi popolnoma na nalogo, naj enega nezrelega plemiškega mladeniča poouči o seksu pred poroko, in skrbi za žulje francoskega politika, itd itd itd.  Po vojni posestvo prevzame nek Američan in ga skoraj prisili, da...

Kronika Ciuhovih sedmih pozab

Slika
Jože Ciuha: Kronika sedmih pozab * če že, ocena 6/10..... Uveljavljen slikar (1924-2015) doma in v tujini (živel v Parizu, Ljubljani in na Šipanu, prejel naziv francoskega viteza), 500 samostojnih in 300 skupinskih razstav, znal se je ceniti (za medijsko pozornost je nekoč protestno postavil ceno neki svoji sliki 300k DEM).  Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v Mjanmaru se je okrog 1960 dve leti predajal budistični filozofiji. Napisal je tri potopisne knjige: Potovanje v deseto deželo (1966), Okameneli smehljaj (1963) in Pogovori s tišino (1967), ter dve knjigi spominov Kronika sedmih pozab (2005) in Dolga pot (2016). Je zelo spreten z besedami, a se preveč prizadeva biti poetičen in pravljičen , navdušen je nad vsako svojo mislijo in asociacijo in spominom... najbrž je to čist fajn za študij in razumevanje njegovih slikarskih stvaritev, kot branje pa je še najbolj zanimivo iz psihološkega vidika nekoga tako samozavestnega, ustvarjalnega in uspešne...

Durrellova družina in druge živali

Slika
  Gerald Durrell: Moja družina in druge živali * če že, ocena 8/10..... Gerald Durrel (1925-1995) je bil slavna medijska osebnost, pisatelj, ljubitelj in strokovnjak za živali, naravovarstvenik, najmlajši od štirih otrok v angleški družini iz Indije. Po smrti očeta so se 1935 za pet let preselili na Krf, kjer se je razbohotila njegova zaljubljenost v naravo in živalski  svet, in to obdobje je popisal v romantizirani, prirejeni in karikirani avtobiografski krfski triologiji (My Family and Other Animals; Birds, Beasts, and Relatives; The Garden of the Gods).  Ta knjiga je posvečena Materi (pisano vedno dosledno z veliko začetnico), polna zelo slikovitih in poosebljenih opisov živali, mnoge med njimi je udomačil in hranil v hiši (srake, želve, krasteče, sove, škorpijoni...), imel je občasne nenavadne učitelje in tudi vse druge osebe predstavlja z navdušenjem in naklonjenostjo in pretiravanjem v njihovi slikovitosti in posebnosti, še posebej družinske člane. Šlo je za zelo p...

Franznovo območje nelagodja

Slika
Jonathan Franzen: Območje nelagodja. Osebna Zgodovina * če že, ocena 8/10..... Spretno napisani spomini v šestih zaokroženih poglavjih : v prvem se vrne v hišo svoje mladosti, da bi jo prodal po smrti mame (ki jo je nepogojno ljubil šele, ko je ni bilo več), in se ukvarja tako s spomini kot nepremičninskimi agentkami; v predzadnjem z nemščino in seksom (prva inštruktorica ga s prekipevajočo seksualnost ni zmedla za vedno); v zadnjem poglavju pa o svojem zagrizenem opazovanju ptic ( ptice so to, kar je ostalo od dinozavrov ) in reševanju zakona in nato še o neperspektivni zvezi s "Kaliforničanko" - vmes še srednješolski spomini z gverilskimi akcijami in neka hecna skavtska organizacija pa plašni poskusi s kakšnimi puncami in na splošno iskanje svojega prostora pod soncem v družini z dvema večinoma odsotnima precej starejšima bratoma ter po duhu izjemno malomeščanskima staršema - mama se kar naprej pojavlja, oče pa zelo skopo predvsem s kakšnimi pripombami na šolske uspehe ali ...

Pomožni glagoli srca

Slika
  Péter Esterházy: Pomožni glagoli srca * če že, ocena 1/10..... Péter Esterházy (1950, Budimpešta - 2016), diplomiran matematik, priznani madžarski književnik, tole je eno njegovih prvih del, spominja se matere in dogodkov okrog njene smrti . V predgovoru pove, da sta od njene smrti minila že dva tedna in se mora takoj lotiti pisanja. In kako je neznosno sprejemanje izrečenih sožalj in kako se razjezi, če kdo hoče kaj pripomniti k njegovi pripovedi. In na koncu knjige  dober zadnji stavek: " Pozneje bom vse to napisal natančneje. " Sprva se mi je bralo super,  v prvi osebi tako zelo človeško in neposredno o tem, kako mu je šla npr. ob vseh dogodkih okoli materine smrti prisrčna sestra na živce. Potem pa sem se kar kmalu začela izgubljati v tekstu, med zelo dobrim pripovedovanjem o lastnem doživljanju mamine smrti in pogreba pogosto vmes s samimi veliki črkami razni "dobesedni ali popačeni" citati kot neki medklici, včasih tudi daljši teksti, ki nisem vedela, kam p...

Strindbergov zagovor glede obupnega zakona

Slika
August Strindberg: Zagovor blazneža * če že, ocena 1/10..... Osebna izpoved in čustveni obračun ob štiriletnem polomljenem zakonu v 70-ih letih 19. stoletja,  naj bi bil moralno-pravni zagovor in literatura hkrati.  Bere se precej naivno in malo humoristično in sarkastično,  nisem prepričana, da je bilo tako tudi mišljeno.   Žena  je bila iz plemiške družine in igralka, zakon se je začel s škandali (ločitev od varajočega moža, njena možitev z nižjim slojem, prvi otrok takoj oddan v rejo zaradi skrivanja datumov poroke in rojstva, očita ji marsikaj, med drugim najbolj goreče in obsojajoče lezbična razmerja,...). Večino knjige sem sicer prebrala, zadnjo desetino pa sem samo še prelistala, ker si nisem obetala več nobenih pozitivnih bralnih presenečenj.  Pisati Strindberg seveda zna, zna biti tudi delno samokritičen, hkrati pa ima o sebi in svetu zelo omejeno introspektivo in vse skupaj krneki, pa čeprav gre za čas izpred dobrega stoletja.  Poročil in loč...

Chagallovo življenje

Slika
Marc Chagall: Moje življenje * če že. ocena 8 / 10.....  Avtobiografija samosvojega  r usko-francoskega slikarja židovskega rodu (1887-1985), svoje življenje pred dokončno izselitvijo iz Rusije je pisal v letih 1921 in 1922.  Eden največjih evropskih modernistov, sodobnik Mirója. Z nostalgijo govori o svojem rodnem beloruskem mestu Vicebsk in nekaterih sorodnikih, prvih slikarskih poskusih, šolanju v Petersburgu in Parizu, potem pa vrnitev v Rusijo, kjer je v času vojne in revolucije sodeloval v raznih šolah in gledališčih in se soočal s sovjetsko materialno in medčloveško bedo, se pa tudi poroči in dobi hčerko - nezadovoljen s sistemom predvsem zato, ker nima možnosti ustvarjati.  Za knjigo je narisal 20 originalnih podob. Bil je najstarejši od devetih otrok, precej revna (ne pa lačna) židovska družina, Židi so bili zelo omejeni pri študiju in preseljevanju.   Zelo  poetično pripovedovanje o otroštvu, o tolčenju študentske revščine in iskanju slikars...

Coetzeejevo poletje

Slika
John Maxwell Coetzee: Poletje. Prizori iz podeželjskega življenja III * če že, ocena 8 / 10..... Po Deških letih in Mladosti je tole tretja in zaenkrat zadnja iz avtobiografskega cikla, o času 1972-77, ko je bil pisatelj sredi svojih tridesetih let, po letih v Angliji in Ameriki se vrne v Južno Afriko, leta 1977 doživi svoje prve večje potrditve kot pisatelj. V tem tretjem delu je pristop popolnoma drugačen,  kot da gre za intervjuje raziskovalca z nekaterimi ljudmi po njegovi smrti .  Kar premeteno zastavljeno, ni se mu bilo potrebno razlagati, lahko pa se je igral s predstavo, kako si predstavlja, da si ga predstavljajo razni ljudje, s katerimi si je bil nekoč blizu. Lahko pa da so vsi ti "pričevalci"  popolnoma precej izmišljeni, vsekakor je marsikaj zamolčal :  poročen je bil 1963-1980 in imel dva otroka, o tem tu niti besede, predstavlja se kot popolnega samca, v Ameriki je doktoriral 1969 in 68 bil priprt zaradi zasedbe univerze, zaradi udeležb v protivojnih...

Coetzeejeva mladost

Slika
John Maxwell Coetzee: Mladost. Prizori iz podeželjskega življenja II * če že, ocena 9/10..... Prvi, otroški del tega cikla Deška leta  sem prebrala pred kratkim in mi je bil zelo všeč. Tukaj se nadaljuje s samoopazovanjem 22-letnika, ki je pobegnil od afrikanarstva v London (o aparthaidu govori s hladno in naveličano distanco, kolikor sploh) in hibernira kot asocialen računalniški programer, sicer namerava postati pesnik, je zelo samokritičen in hkrati ambiciozen, ni še obupal nad sabo in svojimi sanjami, čeprav se zdi, da je blizu popolni vdaji napram življenju (zato čudi, da nima več razumevanja za svojega zgubaškega očeta), svojo  duhovno ambicioznost pa pokaže še najbolj ob razmišljanju o razočaranjapolnih seksualnih stikih z ženskami brez strasti in na splošno kar z vsemi ljudmi okrog sebe. Ne želi biti zguba kot oče, tudi zato se alkohola ne dotika, a bi hitro lahko utonil v očetovo pretvarjanje, da ima službo in smisel, če mu ne bi brez službe grozil izgon iz Anglije. ...

Pločevinasti boben

Slika
  Günter Grass: Pločevinasti boben * če že, ocena 1/10..... Grass (1927-2015) je Nobelovec 1999. Tole je bilo njegovo najbolj slavno delo, označeno kot magičen realizem, 1979 je film po knjigi dobil Oscarja. Prepričan mirovnik, levičar, socialist, šele 2006 razkril ob izzidu spominov  Beim Häuten der Zwiebel , da je bil kot 17-leten ob koncu vojne 1944 rekrutiran v SS (prej je trdil, da je bil samo v podpornih enotah - to mu je ležalo na duši, sprva je bil deležen kar močnega pogroma in odvzema častnih naslovov, a po kratkem razmisleku je bil razumljen - do aprila 1946 je bil povojni zapornik). Zgodba govori o Oscarju, rojenem sredi 20. let, ki pri treh letih neha rasti, strastno bobna na pločevinaste bobne in jih uničuje enega za drugim, ima pa tudi predirljiv glas, s katerim lahko ciljno razbija razne steklene predmete. Ima zelo poenostavljene razlage za dogajanje okrog sebe, pa naj bo to prešuštovanje lastne mame ali pa fašizem . Pripoveduje v prvi osebi, včasih pa govori o...

Alja Tkačev - izbrani dnevniki

Slika
Alja Tkačev: Igralka s svinčnikom. Izbrani dnevniki (1962─1991) * če že, ocena 9/10.....  Alja Tkačev (1934-1991), polna telentov (igralka, lutkarica, improvizatorka, prevajalka, pisateljica, pesnica, režiserka....) in odvisnosti/pretiravanj (alko, nikotin, bulimija, moški, joga, copranje - magija, ...).  Stalno niha med evforijo in obupom, samouničevanjem in samoopevanjem . Neprilagojena, originalna, jedek humor, osamljena, svobodna upornica, markantna, prepirljiva, po nepotrebnem umrla mlada zaradi globoke verske zaverovanosti.  Hlepela po moškem, se hitro zaljubljala, bila vedno znova nespametno predana v  blesave zveze in razočarana. Oče ruski Ukrajinec, mama učiteljica, mlajši brat - vsi so ji kmalu pomrli, a za življenja si niso bili bliz u.  Dnevnik, svoj edini stalni in zanesljivi sopotnik, je redno pisala od svojega 28. leta do pet dni pred smrtjo, poimenuje ga Tabuji, a piše za bralce, v dnevniških zapiskih je iskrena, občutljiva in trmasto samozavestn...

Valovi nagrajenih zgodb

Slika
  Valovi kratkih zgodb. Nagrajene zgodbe Radia Slovenija - 25 let * če že, ocena 1/10..... Nikakor mi branje ni steklo in sem res hitro obupala, da bi prebrala knjigo kot celoto. Pa se mi prvih nekaj zgodb sploh ni zdelo slabih , a že tretja Marijina ljubezen Metoda Pevca mi je na hitro napolnila kufr s svojo slovensko filigransko  poetičnostjo, in potem se nisem več pobrala. Morda je problemček tudi v tem, da so bile večinoma res zelo zelo kratke in ni bilo prave možnosti za razvoj zgodbe (zdi se, da so bile standardne omejitve dolžine 120 vrstic, a ne za vse). Od tistih, ki sem jih prebrala, mi je bila najbolj všeč Tatica Toma Kočarja o materi, ki je s sadja pobirala nalepke za svojega bolnega sina - v skopem pripovedovanju varnostnika, ki je v omejenih vrsticah vseeno uspel nadrobiti še veliko enih malenkosti kot pri površnem klepetu med kolegi, v katerem se pove vse in nič. Valovi kratkih zgodb. Nagrajene zgodbe Radia Slovenija - 25 let; založba LUD Literatura; ISBN ...

Coetzeejeva deška leta

Slika
John Maxwell Coetzee: Deška leta. Prizori iz podeželjskega življenja * če že, ocena 9 /10..... Južnoafriški pisatelj John Maxwell Coetzee (1940), Nobelovec 2003, o svojem otroštvu piše v sedanjiku in v tretji osebi, "ta fant" je sproti samoopazovan in razložen z lastne iskrene perspektive, samozaveden in navzven se skuša sprenevedati . Išče identitito in prostor pod soncem, se zaveda lastne in družinske "nenormalnosti" , ko ne spada na kmetijo, kjer je rad, ne mara očeta, pripada in se upira materinem vplivu, ne hodi bos niti v cerkev, ima afrikanerski priimek, govori pa samo angleško... Globoko je zavračal očeta, ki pa se šele na koncu razgali za zgubljenega in šibkega alkoholika. Ni lahkotno branje, a zelo pritegne in je ganljivo in na trenutke celo smešno tudi v težki zadevah (npr nasilje med otroki). Coetzee je veljal za izredno zadržanega pisatelja, tako v pisanju kot v privatnem življenju (na mnogih večerjah naj pogosto ne bi izustili niti stavka...), kar se ...