Pomožni glagoli srca
Péter Esterházy (1950, Budimpešta - 2016), diplomiran matematik, priznani madžarski književnik, tole je eno njegovih prvih del, spominja se matere in dogodkov okrog njene smrti. V predgovoru pove, da sta od njene smrti minila že dva tedna in se mora takoj lotiti pisanja. In kako je neznosno sprejemanje izrečenih sožalj in kako se razjezi, če kdo hoče kaj pripomniti k njegovi pripovedi. In na koncu knjige dober zadnji stavek: "Pozneje bom vse to napisal natančneje."
Sprva se mi je bralo super, v prvi osebi tako zelo človeško in neposredno o tem, kako mu je šla npr. ob vseh dogodkih okoli materine smrti prisrčna sestra na živce. Potem pa sem se kar kmalu začela izgubljati v tekstu, med zelo dobrim pripovedovanjem o lastnem doživljanju mamine smrti in pogreba pogosto vmes s samimi veliki črkami razni "dobesedni ali popačeni" citati kot neki medklici, včasih tudi daljši teksti, ki nisem vedela, kam pašejo ali kaj hočejo povedati, potem pa se je pripovedovanje prelevilo v prvo osebo ženske, verjetno večinoma mame, ne vem, nisem uspela slediti smislu in sporočilom raznih drobnih pripovedi - in ko sem nekje v zadnji tretjini začela diagonalno preletevat odstavke in strani, je bilo branja hitro konec.
Knjiga je zame malo preveč namensko posebna, med drugim tudi ni oštevilčenja strani, tekst je v črni (žalni?) obrobi na vsaki strani, ena stran je tudi čisto črna s parimi besedami v belem, zakaj in kako ravno te besede in na tem mestu popolnoma črne strani, nisem dojela... S pomožnimi glagoli zanikujemo, napiše nekje z velikimi črkami - no, ves ta simbolizem je šel čisto mimo mene...
Komentarji
Objavite komentar