Maaloufovi izvori
Tole je biografija pisateljeve libanonske oziroma otomanske rodbine, zmes zgodovine in spominov posameznikov in raziskovanje družinskih legend. Gre za izjemno zanimivo družino, v kateri so bile celo ženske prednice sredi 19. stoletja šolane, mrgoli izjemnih posameznikov in njihovih presenetljivih zgodb, zelo trmasti in ambiciozni in šolani in svetovljani in učitelji in pesniki in podjetniki in politiki in govorniki... Tesna prepletenost družinskih dogodkov z otomansko zgodovino, stalnim iskanjem vzgleda in sreče po svetu... Ta izjemna družina pa je vendarle prekleta tudi s hladnostjo, molčečnostjo, formalnostjo, tekmovalnostjo, pretiranim ponosom in ambicijami, porazi in prepiri in zamerami, prekinitvami odnosov za desetletja ali pa celo za zmeraj, kljub temu pa z občutkom izjemne pripadnosti in povezanosti. Pa polno nenavadnih smrti ob nenavadnih časih, pa tudi pretresljivih tragedij, npr z gladovno stavko očetovega bratranca, ki ga niso pustili študirati literature, in je zato sredi najstništva umrl. Gre za poskus razumevanja odločitev prednikov s pomočjo pisem in drugih dokumentov skrbno spravljenih v kovček, raziskovanje, kaj od legend je res in kaj ni ter demistificiranje, kako je prišlo do njih.
Cel kup prelepih misli, lepo napisanih, med vrsticami in črkami ali pa direktnih. Tudi zgradba knjige je zanimiva, poteka kot pripovedovanje, kako je sploh prišlo do vsega tega raziskovanja (splet naključij) in kako je prihajal po kapljicah do dokumentov in izjav in ugotovitev, med drugim tudi na Kubi in z raziskovanjem ameriške dokumentacije o prišlekih, etc etc... Pisatelj nekako sproti popravlja interpretacije posameznih zapisanih stavkov svojih prednikov in sproti med pisanjem tudi spreminja odločitve, kaj bo povedal, koga bo imenoval s kakšnim imenom, kdaj bo kaj povedal in razkril...
Zelo poetičen jezik in tenkočutno razmišljanje, pa tudi zanimiva struktura knjige, ki se začne in konča z istimi podobami ob smrti očeta, kako so zrežirali, da je babico vnuk držal za roko, ko jo je poklical njen starejši sin, da ji pove novico in seveda najprej vpraša, ali starka sedi - ta ista ženska, ki ni nikoli poljubila svojih otrok... Osrednja oseba kronike je ded, mož te babice, in da pojasni to zelo kontroverzno in pomembno in izpostavljeno osebo, precej podrobno predstavi tudi babičino družino - obe družini sta iz iste vasi iz libanonskega pogorja s cca 600 prebivalci, ena protestantska, druga papistična, obe učiteljski, obe z osmimi otroki in tremi medsebojnimi porokami, etc etc etc. Maalouf se posveča predvsem obdobju 150 let nekako od začetka 19. stoletja, začenši z zgodbo, kako je njegov praded vsak dan hodil 6 ur v eno in nato še v drugo smer na obisk bodoče prababice, ker se je pretvarjal, da je na daljšem obisku v njenem kraju.... Mamino vejo zgodovine pisatelj samo nakaže, izvirajo pa kot prebežniki med prevrati v Konstantinoplu... Izvori, naslovna beseda, se večkratno utemeljuje in simbolizira, na koncu je narisano obrnjeno družinsko drevo, s pisateljem v središču vseh teh izvorov in pritokov genetike in psiholoških bremen... O prednikih govori kot o otrocih, ki jih dobrodušno in sočutno opazujemo skozi špranje, nič več se ne da nanje vplivati, lahko se jim samo čudimo in smo lahko srečni, da smo sploh našli špranje in jih ugledali....
Zelo zanimivo branje, tako zgodovinsko (globalno in lokalno) kot filozofsko in čustveno - prav vse tri komponente ganljive in presenetljive - sploh s perspektive tragedije sedanjih razmer v Libanonu, Siriji in širše... Amin Maaloufa (1949) je francoski pisatelj libanonskih (otomanskih) korenin. Poznan je po romanu Samarkand, zelo zanimive morajo biti njegove Križarske vojne v očeh Arabcev.
 |
| uvod: korenine, drevesa, ceste... družinska mitologija in rodbina namesto domovine |
Komentarji
Objavite komentar