Franznovo območje nelagodja

Jonathan Franzen: Območje nelagodja. Osebna Zgodovina

* če že, ocena 8/10.....

Spretno napisani spomini v šestih zaokroženih poglavjih: v prvem se vrne v hišo svoje mladosti, da bi jo prodal po smrti mame (ki jo je nepogojno ljubil šele, ko je ni bilo več), in se ukvarja tako s spomini kot nepremičninskimi agentkami; v predzadnjem z nemščino in seksom (prva inštruktorica ga s prekipevajočo seksualnost ni zmedla za vedno); v zadnjem poglavju pa o svojem zagrizenem opazovanju ptic (ptice so to, kar je ostalo od dinozavrov) in reševanju zakona in nato še o neperspektivni zvezi s "Kaliforničanko" - vmes še srednješolski spomini z gverilskimi akcijami in neka hecna skavtska organizacija pa plašni poskusi s kakšnimi puncami in na splošno iskanje svojega prostora pod soncem v družini z dvema večinoma odsotnima precej starejšima bratoma ter po duhu izjemno malomeščanskima staršema - mama se kar naprej pojavlja, oče pa zelo skopo predvsem s kakšnimi pripombami na šolske uspehe ali iskanje poklica... Vsako poglavje ima nekako dve osrednji temi, na prvi videz precej nepovezani, ki pa se zelo prepletata in homogramsko zrcalita njegovo osebnost in življenjsko zgodbo kot celoto. Napisano zelo fluidno z lepim pripovednim lokom in premišljeno strukturo, skrbno privedeno do precej finesiranega konca tako posameznega poglavja kot cele knjige. 

Franzen (1959) je precej priznan in poznan. V tej avtobiografiji izpade rahlo introvertiran, navzven morda niti ne, a nikamor ne spada popolnoma, je skoraj stereotipičen daleč najmlajši tretji sin stereotipičnih malomeščanskih staršev, ki se jim upira zelo obzirno in počasi, nič posebnega ni ne družina ne on (navzven). V tej knjigi se med pripovedanjem zelo trudi duhovičiti in se posmehovati samemu sebi, do staršev je hladno in zadržano kritičen. Kljub temu, da je tole še kar zabavno branje in meni dobesedno so-dobno (Busheva Amerika, Al Gore, hurikan Katrina, etc), pa me je zelo pritegnilo šele zadnje poglavje, čeprav so celotna zgodba in sentimenti sicer odlični, slog pa zoprno všečno obrtniški, ta prežvečena frajerska angleščina in poudarjano duhovičenja ameriških fraz, ki so sicer čisto korektno prevedeni in morda v slovenščini večinoma celo bolj navidezno inteligentni oziroma originalni kot v izvirniku, že sam naslov je izpeljanka ustaljene fraze "comfort zone", manj prevodljivo je kakšno duhovičenje na temo Effingham - Fuckingham ali pa "stagniranje" s punco na kavču, itd itd. Nisem kolebala prebrati do konca ali ne, večjega navdušenja pa razen pri zadnjem poglavju ni bilo in sem knjigo kar dolgo in počasi žvečila.

živali ni dobro poosebljati, a se ne spomni več, zakaj

Jonathan Franzen: Območje nelagodja. Osebna Zgodovina; Študentska založba 2010, zbirka Žepna beletrina; prevod Polona Glavan (izvirnik The discomfort zone: A personal history, 2006); ISBN 978-961-242-278-3; 165 strani.